Vročina, bolnišnica in modna policija: Ženska ramena so očitno spet javni problem

Zamislimo si naslednji prizor. Zunaj neizprosno pripeka. Termometer že dopoldne preseže trideset stopinj, oblečemo lahkotno obleko z naramnicami in se odpravimo po opravkih. Ne na kavo v mesto. V javno ustanovo. Kjer nas pri vhodu pričaka nekakšna modna policija – varnostnik s strogim pogledom Karla Lagerfelda in vprašanjem, ki meji na absurd: »Kam tako nedostojno oblečeni?«

Ne, zadeva ni hipotetični primer, to se je dogajalo v splitskem kliničnem centru, kjer so odločno »napovedali vojno« poletni garderobi.

Seveda je povsem jasno, da bolnišnica ni plaža. In nihče razumen na načrtovano zdravljenje, pregled ali obisk ne pride v kopalkah. Toda ko varnostniki začnejo zavračati starejše gospe in nosečnice v oblekah brez rokavov, ki niso nič bolj razgaljene od običajne poletne mode, merila primernega oblačenja izgubijo stik z zdravo pametjo.

Hrvaški mediji, ki so podrobneje opisovali uveljavitev hišnega pravila vodstva bolnišnice – kodeks oblačenja, ki med drugim ne dovoljuje vstopa ljudem »v kratkih hlačah, mini krilu, majici brez rokavov, japonkah ...«, so uvedli junija – v praksi, so nanizali vrsto takšnih zgodb. Med bolj odmevnimi je bila izjava varnostnika pacientki na sprejemnem mestu centralnega naročanja: »Kar se mene tiče, lahko hodite goli, vendar ne boste vstopili … Danes sem 48 ljudi poslal stran in bom tudi vas.«

Tudi če je bila mišljena duhovito, je delovala žaljivo. Gospa je nosila majico s širšimi naramnicami, dolge hlače, obute je imela sandale. Po njenih besedah so bili nekateri pacienti, sploh tisti, ki so v bolnišnico prišli iz bolj oddaljenih krajev in z otokov, prisiljeni kupovati majice s kratkimi rokavi v bližnji trgovini, da so se na sprejemnici lahko evidentirali. Zaposleni namreč niso pomagali niti pri zunanjem okencu. Za Slobodno Dalmacijo je navedla primer upokojenke s 300 evri pokojnine, ki je morala za najcenejšo in najbolj navadno majico odšteti 16 evrov, da je lahko opravila administrativni postopek.

Javnost se je odzvala pričakovano. Nekateri so ogorčeni nad nedopustnim in ponižujočim vedenjem osebja, drugi cinični. Vodstvo kliničnega centra medtem vztraja, da so pravila potrebna, ker da nekateri pacienti na preglede prihajajo skoraj naravnost s plaže.

Splitska zgodba ni le zgodba o hišnem redu bolnišnice. Je primer, kako institucije razumejo spodobnost. Žal, še eden v vrsti. Na papirju so pravila »primernega oblačenja« zapisana nevtralno, v praksi pa se merila skoraj praviloma najprej osredotočijo na ženske in njihovo garderobo. Na širino naramnic. Na dolžino obleke. Na globino izreza … Redko je slišati razprave o moških v športnih majicah … In če že, gre pri njih v pasji vročini za »praktičnost«. Na ženskih ramenih pa kot da se začneta in končata javni red in morala.