Tri kile vakuumiranega zelja. Brez prebutanih Indijcev, če je možno. Prosim. Hvala.

Dolga leta smo se tolažili, da se takšne stvari dogajajo drugje. V kakšni prašni hali v Bangladešu. Na plantaži nekje daleč stran. Med ljudmi, ki jih nikoli ne bomo srečali in katerih imen ne znamo izgovoriti. Mi pa smo medtem mirno kupovali slovenska jabolka, domačo zelenjavo in se božali z idejo, da je lokalno nekaj skoraj moralno čistega. Kot da lahko poreklo samo po sebi opere vse, kar se zgodi človeku.

Potem pa pride zgodba s kmetije Bobnar.

Najprej septembra lani pričevanja indijskih delavcev. Obupane prošnje za pomoč. Pisali so inšpektoratu, policiji, celo predsednici republike. Opisovali so delo po 250 do 300 ur na mesec, po štiri evre na uro, prepoved pitja vode med delom in spanje nad zalogami bencina in nafte. In potem se je zgodilo nekaj zelo slovenskega. Vsi so bili zgroženi. Zbornica je obsodila ravnanje. Institucije so povedale, da takšne stvari »ne sodijo v današnji čas«. Inšpektorat je sporočil, da vodi postopke.

Zdaj so prišli še posnetki. Mladina jih je objavila v petek. Fizično obračunavanje z delavci na njivi. Človek na tleh. Drug človek nad njim. Sadjarske gajbice v ozadju. Slovenska idila.

Delavci medtem ostajajo v sužnjelastniškem razmerju. V državi, kjer lahko človek očitno obira sadje za naš trg, spi nad nafto in posluša, da naj bo vesel priložnosti.

Najbolj neprijetno pri tej zgodbi ni nasilje samo. Nasilje ljudje še nekako razumemo. Pač, pošasti. Bolj nagnusno je, kako zloraba hitro postane nekakšna administrativna megla. »Postopek je v teku.« »Zadeva še ni zaključena.« »Nepravilnosti se preverjajo.« Medtem pa zlorabljeni delavec še vedno pobira zelenjavo, ki jo bomo jutri kupili z občutkom, da podpiramo domače.

Kupujmo sezonsko in lokalno, ja, dobro je za nas. A brez vprašanja, kdo in kako to prideluje, je le še ena lepa iluzija.