Tjaša Macerl: Obiskala sem sanjske kraje, potem pa ugotovila nekaj, česar na Instagramu ne vidiš

Ko sem izbirala destinacije za poletne počitnice, mi je prijateljica, ki je nekaj let starejša od mene, modro dejala, da sploh ni važno, kam grem, ampak s kom in kako se bom tam počutila.

Takrat sem se mimobežno strinjala, ampak še vedno obsesivno iskala sanjske 

Instagram destinacije in načine, kako naj pridem tja, prepričana, da bo lokacija vplivala na to, kako si bom zapomnila počitnice in kako se bom imela.

V življenju sem šla na destinacije, ki so mi bile včasih nezamisljive, ker prihajam iz majhnega kraja in moja družina nikoli ni potovala. Vedno sem občudovala ljudi, ki so raziskali svet in videli vse njegove lepe kotičke. Ker tega nisem imela, sem si toliko bolj želela. 

Obiskala sem nekatere kraje, ki so eksotični, znani po peščenih plažah in najlepših razglednih na svetu, ampak pogosto ugotovila, da se tam v resnici nič ne spremeni. Ne spremenim se jaz, niti moji odnosi in moje težave. Lokacija mi je morda olajšala situacijo in mi ponudila distrakcijo, ampak ko sem se vrnila, sem morala začeti od tam, kjer sem vse pustila. 

V zadnjih letih pa sem ugotovila, da lokacija sploh ne sme biti najbolj pomembna izbira pri načrtovanju. Zato se vedno, kadar pretirano razmišljam o lokaciji, opomnim še na to, kakšno sebe bom nesla s sabo in kdo mi bo delal družbo.

Če bi me danes, ko sem obiskala nekatere svoje sanjske lokacije, vprašal, ali mi je pomembnejše, kje sem ali s kom in kako se tam počutim, bi vedno izbrala slednje. Najboljše je, da ti ni treba izbirati, ampak če bi morala, bi sledila občutkom, ne lokacijam. Tudi če ostanem doma. Na prvo mesto bi dala dobro počutje, ki se zgodi znotraj, ne zunaj.

Kajti s pravim razpoloženjem, prisotnostjo in pravo osebo je lahko kava na domačem balkonu nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi. Sprehod do sosednjega hriba, ki ga začini občutek, da te nekdo razume, sliši in vidi pa boljši kot pet zvezdični hotel.

Tako kot je lahko sanjska plaža nočna mora, če si obkrožen z ljudmi, ki niso skladni s tabo. Tako kot je lahko najlepša razgledna točka dolgočasna, če te tam mučijo tesnoba, zategnjenost in skrbi. Če si obremenjen in nerazumljen na najlepšem kraju na svetu, prideš domov prazen. Zapomniš si stres in osamljenost, lepo sliko pa pokažeš na socialnih omrežjih. 

Ampak tvojemu srcu in živčnemu sistemu je vseeno za instagram lokacijo. Vseeno mu je za to, da si s tem odkljukal kljukico, ki si jo imel pet let na “bucket listi” in to pokazal drugim. Pomembni so občutki, ki se tam zgodijo ali se ne.

Tisto, kar se bo zapisalo kot spomin, bo to koliko prisotnosti in notranjega blagostanja je bilo na tej lokaciji. Ne spomniš se večerje in okolja, ampak tega, kako si ju doživel. Ne spomniš se samo hotela, ampak poljuba in iskrenega pogovora, ki se je zgodil. Zapomniš si začudenje, oddih, dotik, iskrivost, navdušenje, veselje in radost, ki si jih doživel na tem mestu, ne toliko samega mesta. Za kar najprej potrebuješ pogoje in kapacitete za odprtost, uživanje, ljubezen, varnost, mir in prisotnost.

PREBERITE ŠE -> Zato pri 36 še vedno rada hodim na dopust s starši

Spomniš se dolgih izdihov, ki jih je potrebovalo tvoje telo, nepredvidljivih situacij, ki ti jih je uspelo narediti smešne, globokih pogovorov med vožnjo, ki jih nisi načrtoval. Spomniš se razumevanja brez besed, občutka, da si sprejet in sproščen, norih idej, prepuščanja, humorja in povezanosti. In enako se lahko spomniš samo tesnobe, konfliktov in nerazumevanja, kljub vsem lepim prizorom okoli sebe. Ta lepota ne more pregnati in nadomestiti naših notranjih potreb. S stisko v prsnem košu ali zlomljenim srcem se ne moreš naužiti nobene lepote.

Lokacija je bolj nevtralna, kot si mislimo, ker jo podpišejo notranji občutki. In lokacija še ne pomeni avtomatsko lepih občutkov. Lokacija lahko nekaj prispeva in spodbudi, ne more pa delati čudežev. Lahko si nesrečen in tesnoben tudi pod palmo na plaži s kristalno vodo.

In ko sem to doživela na svoji koži, sem začela manj razmišljati o tem, kam bi še rada šla, ampak s kom in kako se bom tam počutila. Predvsem pa vlagati v to, da se imam lahko dobro kjerkoli. Začela sem se iskreno spraševati o tem, ali sem se nekje imela lepo samo zaradi same lokacije ali tudi zaradi družbe, ker je samo lokacija zame premalo.

Začela sem se spraševati, ali želim nekam iti samo zaradi preganjavice, primerjanja in dokazovanja, medtem ko imam druge pomembnejše dolgoročne cilje in opravke, in raje ostanem doma ter naredim tisto, kar je treba. To mi daje veliko več užitka, kot da nekam grem z občutkom krivde. Nehala sem idealizirati in precenjevati lokacije, ker nimajo takega pomena.

Želim slediti avtentičnim občutkom in srcu, kljub temu da so socialna omrežja poskrbela, da imamo ne glede na to, kje smo, FOMO (the fear of missing out) oziroma občutek, da nekaj zamujamo, če nismo tam kot nekdo drug. Ampak brez skrbi, ker tudi ti ljudje ni nujno, da uživajo. Slika in nasmeh ne pričata o razpoloženju in povezanosti med ljudmi. 

PREBERITE ŠE -> Vročina, bolnišnica in modna policija: Ženska ramena so očitno spet javni problem

Najlepši dnevi mojega življenja so bili dnevi, ko so se združili dobro razpoloženje, pravi ljudje in še lepa lokacija. Ampak lokacija v resnici ni naredila največjega efekta. Vse ostalo se je moralo zgoditi prej in v vse ostalo vlagam veliko več truda. Bistvo je vlaganje v svoje počutje, povezanost z ljudmi, svoje mentalno blagostanje, sposobnost čuječnosti, ki ti jih ne podari nobena lokacija, če si jih ne pridobiš sam.

In vsako leto bolj vidim, da drži, kar mi je že pred časom rekla prijateljica. Videla sem, da lokacija ni tako vplivala na to, kako sem se imela, kot je vplivalo to, s kom sem bila tam in kako sem se počutila. Kajti še najlepša lokacija je pusta, če ni obarvana in začinjena še s tankočutnim in neotipljivim. Si tam, ampak je ne moreš doživeti in videti, kot si jo želiš. Notranji vid je tisti, ki procesira to, kar vidi tvoje fizično oko.

Ne pravim, da zaradi tega nehaš uživati v lepih krajih, ker to še vedno zelo rada počnem. Nikoli pa ne mislim, da je lokacija dovolj za mir in povezanost. Zato obrnem vrstni red. Poskrbim za dobro počutje in dobro družbo, šele potem dodam lokacijo. Ta vrstni red se mi je bolj obnesel v življenju in poskrbel, da je bila tudi lokacija še lepša in da sem tam ustvarila še pristnejši spomin.