Tjaša Macerl: Mislila sem, da sem dobra. V resnici me je bilo samo strah.

“Dobrota je sirota pravi rek”, ki sem se mu celo življenje upirala. Nisem mu verjela, ker je bilo moje romantično videnje sveta ravno nasprotno. Sama sem se trudila ravnati po načelu: “Dobro se z dobrim vrača.” Verjela sem, da mi bo dobrota naposled vedno poplačana, četudi se sprva zdi, da sem potegnila kratko.

Vedno sem verjela, da zaradi dobrote nikoli ne morem biti na slabšem, ker obstaja zakon Vesolja, ki nagradi dobra dela, sočutje in nesebično obnašanje. Tudi, če kdo mojo dobroto uporabi proti meni ali jo izkoristi, je Vesolje pravično in vidi vse, zato se bo to enkrat izravnalo v moj prid. Morda ne takoj, morda z zamikom, morda prek drugih ljudi, morda prek dobrega počutja in čiste vesti, morda na nepričakovan način, a dobrota se mi bo vedno obrestovala.

Če me nekdo nonšalantno prehiti v vrsti na blagajni, ga bom kot dober človek mirno spustila mimo, ker se mi lahko to povrne, ko čez pet minut zaradi tega takoj dobim parkirno mesto. Če ne bom izpostavila krivice ali začenjala konflikta v odnosih, to pomeni, da sem dobra oseba, ker se ne spuščam na njihov nivo. Če sem se prva opravičila, četudi nisem bila kriva, sem mislila, da sem modrejša, ker pravijo, da pametnejši prej odneha. Vsa ta moja prepričanja so še podkrepile duhovne knjige in spiritualna učenja, ki so še posebej ovrednotile mojo dobroto.

Dolgo sem mislila, da če bom dobra oseba, bo dobro tudi moje življenje. Dokler nisem sčasoma začela opažati, da je v resnici ravno zaradi tega vedno slabše. Bolj, ko sem bila dobra in prijazna oseba, bolj zlobno je bilo življenje do mene. In v zadnjih letih sem začela bolj poglobljeno razmišljati o tem prvem reku, ki sem ga vedno zanikala. Je dobrota res sirota? Kdaj in zakaj?

Nikakor ne zagovarjam, da moramo biti slabi, sebični in nepošteni ljudje, sicer nas bo dobrota pokopala. Rada pa bi opozorila na situacije, kjer dobrota ni to, kar mislimo, da je. 

Na to dobroto, ki ima svetniški sij nad sabo, a je v resnici volk v ovčji obleki.

PREBERITE ŠE -> Tjaša Macerl: Če moški reče, da si želi otroka, je to bistveno drugače, kot če reče, da si želi biti oče

Govorim o strahu in travmi, ki se preoblači v dobroto, miroljubnost, empatijo in moralno vzvišenost, da prekrije, kar v resnici je.

Dobrota, zaradi katere v življenju prehitro popustimo, se podredimo, se ne borimo zase, je v resnici samo strah pred konfrontacijo, strah pred konfliktom, strah pred vidnostjo in izpostavljanjem svoje resnice. Strah pred tem, da se postavimo zase.

Strah nas je vztrajati in se potegovati zase - za svoje pravice, svoj prostor in svoje potrebe, zato raje rečemo, da smo tako dobra oseba, da bomo raje drugim odstopili svoj delež in jim prepustili, da si vzamejo naše zasluge. Ta strah raje opravičimo s pojasnilom, da mi nismo konfliktni, tekmovalni, pohlepni in problematični, da bi se grebli za svoje, čeprav nam ni všeč, ko na koncu ostanemo praznih rok.

Ko se nam zgodi krivica, ko nas ljudje izkoristijo, izdajo, pomanjšajo, prehitijo in preglasijo, si mi še vedno govorimo, da smo mi boljši človek. Ko nam nalagajo svoje delo, ko nas užalijo ali pretentajo, mi še vedno čakamo, da Vesolje opravi svoje delo.

Ampak ga ne. Od naše dobrote in empatije imajo več drugi, kot pa mi sami. Nam na koncu preostane samo upanje, da nam bo enkrat to povrnjeno in lažna tolažba, da se nam to dogaja, ker smo tako dobra oseba. Ampak dobrota se nam ne povrne, ker to ni resnična dobrota.

To je izgovor, s katerim bežimo pred odgovornostjo, da smo si to sami ustvarili. Ne, ker smo dobri, ampak ker se ne upamo postaviti zase, ne upamo postaviti mej, ker ne upamo nekoga razočarati. Ker to ni dolžnost Vesolja, na katerega stavimo, ampak nas samih. Mi moramo utelešeno stopiti v svojo moč, jasnost in prezenco.

Ker ne znamo biti advokat sami zase, se življenje obrne proti nam. Zato je tako pomembno, da si takrat, ko smo mi dobri, naša realnost pa vedno slabša, postavimo vprašanje, kaj se skriva za našo navidezno dobroto?

Naša dobrota je zelo pogosto samo preživetvena strategija, ki smo jo osvojili v preteklosti, ker smo z njo ohranjali povezanost s svojimi starši, od katerih smo bili odvisni. Ali pa je samo breme, ki smo ga prevzeli nase, ko smo kot otrok morali prevzeli vlogo “peace maker-ja” v družini, ki pomirja spore in žonglira s čustvi drugih, da vsem ustreže.

Povezanost je naša primarna potreba, četudi za ceno nje izgubimo sebe, svojo korist, svojo integriteto in avtentičnost. Vedno bomo pred tem izbrali preživetje in varnost. Ko smo otrok, se hitro naučimo, za katero obnašanje smo najbolj nagrajeni in ljubljeni. 

Hitro se naučimo, da bomo poskrbeli za svojo varnost, tako da bomo skrbeli za potrebe drugih. Da bomo pozorni na njihova čustvena stanja, zato, da se bomo zaščitili ali dobili pozornost.

Naučimo se prebrati sobo in vsako spremembo v razpoloženju, tonu in energiji. Postanemo ultra pozorni in senzibilni na tuje potrebe in čustvena stanja ljudi okoli sebe. Zlijemo in zrcalimo njim, medtem pa izgubimo stik s sabo.

Kot otroci smo slišali pohvale, da smo zelo zreli, razumevajoči in odgovorni za svoja leta. Ampak kljub temu da je to zvenelo dobro, je bil razlog za to, da smo prehitro odrasli. Da smo obrnili vloge in postali starši svojih staršev. Da smo zaradi svojih travm oblikovali dar, da čutimo druge, ampak izgubili sposobnost, da čutimo sebe. Da smo zaradi tega izgubili stik s svojim telesom, svojo intuicijo in svojo resnico. Postali so dobri za druge, ampak slabi zase.

Takšni ljudje so zelo pogosto najbolj mili, prijazni, ustrežljivi, empatični, prijetni, nežni, čuteči, ampak so tudi najbolj pogosto izkoriščeni in izigrani. Ker tako dobro zaznavajo ljudi, v napetih situacijah, pogajanjih in konfrontacijah, ne zdržijo nastale čustvene tenzije, zato raje popustijo na svojo škodo. 

PREBERITE ŠE -> Tjaša Macerl: Moški nikoli ne sme biti tvoj projekt, zaradi katerega se izgubiš

In temu bodo rekli dobrota. Ampak ni. Je strah, da bomo izgubili varnost in povezanost, če bomo zahtevali in se pogajali za svoje. In zato se nikoli ne zgodi to obljubljeno povračilo, ki ga čakamo, ker smo sami izdali sebe. Sami si nismo vzeli tega, kar smo čutili, da nam pripada.

To je posledica našega strahu in naših dejanj. Posledica nezaupanja vase in zapuščanja sebe. Je malomarnost do svojih lastnih potreb in interesov. Zato mora vsak človek, ki si govori, da je dobra oseba, poskrbeti, da bo lahko dober tudi zase. Zgraditi mora kapacitete svojega živčnega sistema, da zdrži nelagodje in pritisk v pogajanjih. Da lahko ostane stabilen in zvest sebi, tudi ko druge razočara. Da svoj dar čutenja in empatije obrne sebi v prid, da ne bodo nekaj od njega imeli samo drugi. Da postavi svoje meje in standarde, od katerih ne odstopa. 

Takšni ljudje so tisti, ki najbolj pogosto izgorijo in zbledijo v senci drugih, čeprav imajo največ talentov in osebnostnih kvalitet. Svet jih poje in na njihovih ramenih zgradi uspeh, medtem ko oni verjamejo svoji lastni laži o dobroti.

Rek, da je dobrota sirota, drži takrat, ko ta dobrota izhaja iz strahu pred tem, da se postavimo zase. Ker se nam je lažje podrediti, kot se boriti. 

Zaman bomo upali na boljše dni, medtem ko bo naša realnost ostajala enaka. Zato je čas, da se nehamo skrivati za masko dobrote in se sami naučimo postaviti zase. Nihče ne prihaja, da nas reši, če sam ne stopiš v svojo moč. Dobro se z dobrim vrača, samo, ko smo dobri tudi do sebe.