Tjaša Macerl: Če moški reče, da si želi otroka, je to bistveno drugače, kot če reče, da si želi biti oče

Na morju sem si privoščila kavo z razgledom. Miza ob vodi, nekaj sence in ura časa zase. Potem sem opazila, da stoji tik za mano otroško igrišče.

Za marsikoga bi bila to slaba novica. Za nekoga, ki ga zanimajo ljudje, pa skoraj idealna kulisa.

Čez nekaj minut sta se tam ustavili dve slovenski družini. Otroci so stekli na igrala. Mami sta ju lovili s pogledom, vmes klepetali, mirili prepire, delili prigrizke in odgovarjali na vprašanja. Očeta sta sedela nekoliko stran ob pivu.

Ko je prišel čas za odhod, se je prizor še bolj izostril. Medtem ko sta ženski pobirali bidone, brisače, poganjalčke in otroke, sta moška vstala z nekakšno zamudo. Ne zato, ker ne bi sodelovala. Sodelovala sta. A njun pogled je bil nekje drugje.

Poznate tisti izraz na obrazu človeka, ki fizično je prisoten, v mislih pa že dolgo ni več tam?

Morda sem v prizor projicirala preveč. Morda sta bila samo utrujena. Morda sta imela slab dan. Toda med srkanjem kave sem se ujela v misli, ki je nisem mogla odgnati: koliko ljudi si v resnici želi biti starš in koliko ljudi si želi predvsem imeti otroka?

Na prvi pogled se zdi, da gre za isto stvar. Pa ni.

V znanem prizoru iz filma Daddo s Sean Pennom v glavni vlogi, ta Dakoti Johnson kot potnici na zadnjem sedežu njegovega taksija razloži, kaj moški v resnici hočejo. In sicer: moški hočejo dobro izgledati pred drugimi moškimi. 

Hočejo imeti lepo obleko, hišo, kariero, drag avto, ker tisti, ki ima “več igračk, zmaga”. In med te igračke sodita tudi žena in otrok. Morda se nekateri res zaljubijo, se želijo poročiti in želijo imeti otroka, ampak iskreno globoko v sebi je zanje izgledati kot družinski človek bolj pomembno kot biti družinski človek.

Ta stavek me je prešinil, ker vem, da gre za subtilno, a pomembno razliko, ki obstaja. Ampak  kako razlikovati med nekom, ki je po naravi družinski moški in med tistim, ki samo želi tako izgledati?

Izda nas lahko že samo izražanje in izbira besed, prek katere nezavedno sporočamo svojo razporeditev dolžnosti in prioritet. 

Če moški reče, da si želi otroka, ali če reče, da si želi biti oče, to nakazuje ogromno razliko. V prvem primeru si želi nekaj imeti, brez da mora za to nekaj postati. Želi prednosti, ne odgovornosti. Kajti imeti otroka po definiciji pomeni, da si moraš najprej želeti biti oče in da veš, kaj to od tebe zahteva. Da si pripravljen nekaj biti, ne samo nekaj dobiti.

In ko nekdo izrazi, da si želi biti oče, je to drugačen sentiment kot to, da si želi imeti otroka, ker to vsebuje še njegovo vlogo. Kajti imeti otoka te ne naredi avtomatsko za očeta, razen na papirju. Biti oče pa implicira to, da imaš otroka in se hkrati zavedaš svoje vloge ob tem. 

Tukaj je vloga bolj zavestno izbrana, medtem ko je v primeru, da si želiš samo otroka, lahko vloga, ki ti jo ta naloži, presenečenje, na katerega nisi bil pripravljen.

Podobno je pri tem, ko nekdo poudarja, da bi rad imel ženo, namesto da bi rad bil mož. Imeti ženo te še ne naredi za moža. Si želeti biti najprej mož, pa pomeni, da imaš ženo in tudi veš, kaj pomeni biti mož. Veš, kaj je tvoja naloga, kar nakazuje na bolj aktivno, namesto pasivno držo. In seveda isto velja tudi pri ženskem spolu. Ali želiš otroka, ali želiš biti mama, in ali želiš moža ali želi biti žena. 

Nekaj dobiti se pomeni spremeniti. In ne vem, koliko ljudi v resnici kontemplira o tej spremembi toliko kot o pridobitvi. Kajti iz občutka razbitih sanj in idealizacije o tem, kaj pomeni imeti otroka, ki ga včasih dajejo starši, bi lahko sklepali, da ne. Da si niso predstavljali, kaj to pomeni, dokler jih ni doletela realnost. Katere pomembne informacije se izgubile med idejo in realnostjo?

Če opazujem boomer generacijo, bi lahko trdila, da jim je bila všeč ideja o tem, kaj pomeni imeti družino, ampak večina jih ni imela pojma, kaj zahteva od njih dejstvo, da si starš. Razen materialnih pogojev o čustveni in vzgojni plati ni bilo dovolj izobraževanja.

Ta odločitev je bila pogosto plod družbenih pričakovanj, statusa in “delanja kljukic,” ne pa zrelosti, ljubezni in ozaveščene odgovornosti o tem, kaj pomeni vzgajati malo človeško bitje.

Kljub svetlim izjemam otroci boomer generacije večkrat omenjajo, da nimajo spomina o tem, kako so se starši igrali z njimi kot otroci - zato, ker se niso. In samo to dejstvo je dovolj povedno.

Ljudje želijo otroka, ampak se ne bi želeli vsaj eno uro po službi na kolenih igrati z njim. Želijo otroka, ampak ne bi želeli držati prostora za otrokova intenzivna čustva in njihove potrebe. Želijo otroka, ampak otroku niso zmožni pokazati, kako delati s čustvi, da se jih bo naučil regulirati tudi sam. Želijo otroka, ampak ga nočejo iskreno spoznati in podpreti v tem, kdo je, ampak bi ga naredili za svojo kopijo in projekt.

Ja, saj vem, da pravijo, da se na to vlogo ne moreš pripraviti in da se ponavadi kar zgodi. Ja, saj vem, da vsi pravijo, da smo še vsi na koncu preživeli. Ja, saj vem, da nas tolažijo, da se nihče ni toliko ukvarjal z nami, pa nam zdaj nič ne manjka. 

Sama se zaradi svoje narave dela s tem ne morem strinjati. Manjka nam. Ljudem manjka občutek, da so dovolj, da so vredni takšni, kot so, da so sprejeti. Manjka jim ljubezni do sebe, manjka jim sposobnosti samoregulacije emocij, sposobnost, da lahko čutijo svoje telo in živijo sebe. Manjka to, kar je manjkalo v družini.

Vem, kaj pomeni imeti odsotnega očeta, kaj šele čustveno odsotno mamo. Ti otroci seveda preživijo, ampak se leta in leta borijo - sami s sabo in v odnosih. Leta in leta poskušajo živeti, ne samo preživeti. Leta in leta na terapiji sanirajo svoje vzorce. 

In težko je priznati, da je to pogosto produkt obeh ali enega starša, ki si je bolj želel izgledati kot družinski človek, kot je to bil zmožen biti. Razlika med nekom, ki je po srcu družinski človek, in nekom, ki tako želi samo izgledati je ta, da bo eden kljub težkim obdobjem v tem večinoma našel zadovoljstvo, drugi pa se bo moral pretvarjati in bežati. 

In od te razlike je odvisno, kaj bo čutil predvsem otrok: pripadnost in sprejemanje ali občutek, da je breme in napota. Ali bo razvil varen stil navezanosti ali ne, bo razvil čustveno inteligenco ali ne.

Upam si trditi, da se srečnejše življenjske zgodbe razpletejo pri tistih, ki se jim ni bilo treba pretvarjati, tistih, ki so pravi čas opazili to razliko in so bili dovolj iskreni do sebe, da so na podlagi nje naredili pravo odločitev. Odločitev, ki jo prejšnje generacije morda niso imele.