Tjaša M. Kos: Zato se po poletju v moji praksi poveča število žalostnih in razočaranih žensk

»Komaj čakam počitnice!« pogosto slišim v moji terapevtski praksi. Tudi pri meni je bilo tako. Veselo pričakovanje, načrti … Predstave o »idealnem svetu«, kjer bo vse »lepo in prav«. Potem pa pride … – gravitacija. Ko te zadene realnost – in ugotoviš, da se vajina svetova niti približno ne ujemata. Napetosti, prepiri … stiske. Število razvez po poletnih mesecih drastično naraste ... V moji praksi se poveča število žalostnih, razočaranih, objokanih žensk, ki žalujejo za …  za … predvsem za svojimi idealiziranimi predstavami in upanji. 

Če se prepoznaš v teh vrsticah, beri naprej. Ni namreč treba, da je tako. Danes razumemo marsikaj o tem, kako naši človeški možgani delujejo. Vemo marsikaj o tem, kako se gradijo – in razdirajo – naši odnosi. Lahko se učiva in rasteva iz te bogate zakladnice. 

Tako kot moja klienta, recimo jima Petra in Marko. »Vsako leto komaj čakava dopust,« je začela Petra. »Potem pa se že drugi dan skregava. Letos sem si rekla: če se nama to zgodi še enkrat, je z nama res nekaj narobe.« Marko jo je pogledal: »Med letom skoraj nimava časa drug za drugega. Na dopustu pa sva skupaj ves dan. In takrat ugotoviva, kako malo se pravzaprav pogovarjava.« Njune besede so zazvenele v meni kot dobro znani refren. 

Poletje ne povzroča partnerskih kriz. Le razkrije tisto, kar je bilo med letom skrito pod plastmi vsakodnevnih obveznosti.

Med letom nas zaposluje rutina: služba, otroci, opravki, nenehno hitenje. Dnevi minevajo tako hitro, da pogosto sploh ne opazimo, kako zelo sva se odtujila. In potem pride težko pričakovani dopust. Ni več urnikov. Ni več izgovorov. Ostaneva le midva. In najni odnosi. 

Takrat mnogi prvič začutijo tišino, ki se je med njima nabirala mesece ali celo leta. 

Če se to dogaja tudi v vajinem odnosu, to še ne pomeni, da je partnerstva konec. Je pa to jasen signal, da vajino partnerstvo potrebuje pozornost.

Še vedno radi verjamemo, da dobra partnerstva nastanejo spontano – sama od sebe. Da je dovolj zaljubljenost, vse drugo pa se bo uredilo. Toda kakovosten odnos je veliko bolj podoben vrtu. Če ga neguješ le enkrat na leto, ko gresta na dopust, težko dolgo cveti. 

Partnerska rezilientnost – notranja psihološka odpornost odnosa – se gradi v drobnih vsakodnevnih trenutkih. V načinu, kako se zjutraj pozdravita. Kako poslušata drug drugega, kako rešujeta nesoglasja in kako po prepiru ponovno najdeta pot drug do drugega. IN predvsem – kako si vedno znova pokažeta, da se imata rada. Da sta si pomembna, dragocena …

Mnoge ženske mi povedo, da jih na dopustu pravzaprav ne boli prepir sam. Bolj kot to boli občutek, da jih partner ne sliši. Ko s takšno razžaloščeno klientko malo globlje raziščeva dogajanje, skoraj vedno ugotoviva, da prepir ni nastal zaradi napačnega izvoza na avtocesti, izbire restavracije ali mokrih brisač. V ozadju tičijo mnogo globlje potrebe in hrepenenja.

Njena duša kriči:

»Pogrešam tvojo bližino.«

»Želim si, da bi me opazil.«

»Rada bi čutila, da sva ekipa.«

Toda ti stavki običajno ostajajo neizrečeni. Namesto njih se sliši::

»Nikoli me ne poslušaš.«

»Vedno delaš po svoje.«

»S tabo nikamor več ne grem.«

Besede so glasne, njihovo pravo sporočilo pa ostane nemo.

Pred leti sem spremljala zakonca, ki sta bila poročena več kot trideset let. Oba sta bila prepričana, da je njun zakon pri koncu. Na enem od srečanj sem ju prosila, naj vsak pove, kaj najbolj pogreša.

On je tiho rekel: »Pogrešam, da bi se mi še nasmehnila in me objela.«

Ona pa: »Pogrešam, da bi me objel, ne da bi morala za to prositi.«

V tistem trenutku je jezo zamenjala žalost. In prav žalost pogosto razkrije, kaj v odnosu najbolj pogrešamo.

Eden od glavnih nosilcev partnerske rezilientnosti ni, da se nikoli ne skregata, pač pa, da se znata tudi po razhajanjih vedno znova zbližati in si ostati naklonjena ter si to naklonjenost tudi pokazati.  Da znata vedno znova poiskati pot drug do drugega.

Raziskave že dolgo kažejo, da uspešnih partnerstev ne zaznamuje odsotnost konfliktov, ampak način, kako jih rešujejo. Pari z dobro psihološko odpornostjo odnosa znajo poslušati, prevzeti svoj del odgovornosti in razumeti, kaj se skriva pod izrečenimi besedami.

Kaj, ko bi, če letos na dopustu med vama nastane napetost, poskusila nekaj od naslednjega: 

Poskusi za trenutek obstati. Ustavi se, začuti noge na tleh, zrak v pljučih, poglej okoli sebe in se vprašaj: Kaj v resnici čutim? In kaj v tem trenutku pravzaprav čisto zares najbolj potrebujem?

Potem poskusi svoje občutke izraziti drugače kot z obsodbami. Besede: »Nikoli nimaš časa zame.«, poskusi nadomestiti z: »Pogrešam te.« Namesto: »Vedno si na telefonu.«, poskusi: »Rada bi imela nekaj časa samo za naju.« 

Razlika, ki jo prvi ali drugi stavek vzbudita pri sogovorniku, je velika. Prvi stavek bo po vsej verjetnosti sprožil obrambo. Drugi odpira prostor za bližino. 

V pozitivni psihologiji vemo, da se rezilientnost gradi z majhnimi navadami. Enako velja za partnerstvo. Veliko pomembnejših od popolnega romantičnega vikenda je petnajst minut iskrenega, avtentičnega in spoštljivega, naklonjenega pogovora.

Morda je to prilika, da vprašaš partnerja nekaj, česar ga že dolgo nisi. Na primer: Kaj ga trenutno najbolj skrbi? Kaj ga veseli? Česa si želi? In potem poslušaj. Res poslušaj. Ne, zato, da odgovoriš. Ampak zato, da razumeš. DA začutiš. Ko človeku podariš občutek, da je slišan, mu podariš eno najdragocenejših oblik bližine.

Rada imam podobo dveh pohodnikov v gorah. Na začetku hodita lahkotno. Potem pridejo vzponi, dež in megla. Uspešni pari niso tisti, ki nikoli ne naletijo na neurje. Temveč tisti, ki se tudi v megli znajo prijeti za roko. 

Poletje bo minilo. Fotografije bodo ostale. Toda največje darilo dopusta ni popoln sončni zahod, temveč občutek, da sta se s partnerjem po dolgem času ponovno zares srečala.

Če bosta poletje izkoristila za več iskrenih, avtentičnih  pogovorov, več nežnosti in nekoliko manj bitk, kdo ima prav, bo vajin odnos naredil pomemben korak. Ne proti popolnosti. Ampak proti večji bližini in rezilientnosti.

In prav to je bistvo dobrega partnerstva – ne da se nikoli ne potopita v krizo, temveč da iz nje znata in zmoreta izplavati nekoliko bližje in globlje povezana.

Čudovite, povezanosti in bližine, rasti ter poglabljanja polne dni nam želim vsem.