Tjaša M. Kos: Potem mi je veliko po tem umrla mama. Rekla sem dovolj.

Ko sem bila majhna sem mislila, da bom pisateljica. Pravzaprav so to mislili tudi vsi drugi. Videla sem se, kako bom, nekje v Piranu sedela ob oknu stare hiše, gledala galebe, kako preletavajo morje in pisala, pisala, pisala …

In potem se je zgodilo življenje. »Od umetnosti se ne da plačevati računov,« mi je govorila mama. »Pišeš lahko tudi tako, za hobi. Študiraj rajši nekaj pametnega. Zaresnega.«  Nisem je poslušala. Svojeglava najstnica pač. Šla sem študirat psihologijo, pisati sem pa sploh nehala, ker preprosto – ni bilo časa. Sem pa pridno plačevala račune in živela »zaresno« življenje. Izpolnjevala sem obveznosti pričakovanih socialnih vlog – od mame, partnerke in strokovnjakinje in se hrabro borila z življenjem. 

In potem se je zgodilo. Zgodila so se tista leta, ko si rečeš: Basta! Dovolj. Tole življenje je vendar – končno! Moja mama je dobila diagnozo raka – in v treh mesecih – odšla. Streslo me je. Sledile so še druge serije bolj ali manj vratolomnih obratov usode. Nepričakovanih. Neljubih. Grenkih, kislih, takšnih, ki puščajo v ustih trpek priokus – hkrati z aromo hvaležnosti. Hvaležnosti, da sem. Hvaležnosti, da so se v vseh teh mojih bitkah, izgubah in obratih vedno znova našli svetli žarki, ljudje, ki so mi pomagali, nasmehi, ki so me podprli, znanja, ki so me nadgradila … Kot da bi skozi vse te ovinke – prihajala vedno bolj k sebi. Postajala vse bolj to, kar v resnici sem.

Tedaj je prišla ponudba ... Če bi želela pisati kolumno. Kolumno za Onoplus. Kot šepet iz tam nekje.  Iz onostranstva. Brez pomisleka sem pristala. 

»Morda je pa to tisti »zaresni« del, ki ga lahko prispevam. Del, o katerem je govorila moja mama.

In skočila sem v vodo. Ko sem premišljevala, o čem želim pisati, se mi je vedno znova ponujala ena in ista beseda - rezilientnost.

Priznam, da mi ta beseda dolgo ni bila blizu. Zdela se mi je nekako preveč strokovna, nekoliko preveč moderna. Ena tistih besed, ki jih uporabljamo v strokovnih člankih in poslovnih krogih, v vsakdanjem življenju pa jih uporabljamo, ne da bi zares vedeli, kaj pomenijo.

Imava pa s to besedo od nekdaj poseben odnos.

Zame rezilientnost nikoli ni bil neki prazen strokovni izraz. Rezilientnost je moja življenjska izkušnja.

Življenje so mi zaznamovale zgodbe ljudi. Kot psihologinja in psihoterapevtka več kot dvajset let poslušam zgodbe, ki jih piše življenje. Zgodbe o izgubah, boleznih, razočaranjih, ločitvah, izgorelostih, osamljenosti in strahu. Pa tudi zgodbe o upanju, uspehih, trudu, zmagah in radosti. O hrepenenju, sanjah in svobodi.  V teh letih sem spoznala, da je človek mnogo močnejši, kot si predstavlja, in hkrati veliko bolj krhek, kot si želi priznati.

Predvsem pa sem spoznala in sprejela, da sem ženska. Mislim, da se temu reče »ženska srednjih let«.

Ta leta so mi prinesla marsikaj – veselja in zmage – pa tudi poraze, izgube in obdobja, ko se je zdelo, da se tla pod nogami premikajo hitreje, kot jim lahko sledim.

Ko sem bila mlada, sem nekako implicitno verjela, da bo življenje sledilo nekemu logičnemu načrtu. Da bom, če bom dovolj delala, dovolj poštena, dovolj pridna in odgovorna in dovolj dobra, nekako zaščitena pred vsem slabim.

In potem je završalo – življenje. Ugotovila sem, da ne sklepa takšnih dogovorov.

Vsak izmed nas prej ali slej doživi nekaj, česar si ni izbral.

Nekdo izgubi bližnjega človeka. Drugi zdravje. Tretji partnerstvo. Otroke.  Nekdo službo. Ali predstavo o sebi. Včasih se ne zlomi en sam velik steber, ampak na stotine majhnih. Počasi. Neopazno. In nekega dne se zbudiš z občutkom, da si utrujen bolj, kot bi smel biti.

Ena od stvari, ki sem jih opazila pri sebi in pri ljudeh, ki prihajajo v mojo terapevtsko sobo, je ta, da nas pogosto ne zlomijo veliki dogodki. Zlomijo nas dolga obdobja nošenja prevelikih bremen brez počitka.

Še posebej ženske.

Pred kratkim mi je klientka, recimo ji Ana, rekla nekaj, kar me je zadelo naravnost v srce. »Veste, jaz sploh ne vem več, kaj pomeni, da sem v redu. Navajena sem samo, da funkcioniram.« Funkcioniram. Beseda, ki jo pri svojem terapevtskem delu slišim domala vsak dan. »Ne živim. Ne uživam. Ne počutim se dobro. Funkcioniram.«

Ana je bila uspešna ženska. Dobra mama. Odgovorna sodelavka. Prijateljica, na katero so se vsi lahko zanesli. Navzven je delovala popolnoma  urejeno. Navznoter pa je postajala vse bolj izčrpana. Dolga leta je verjela, da mora vse narediti sama. Da je prošnja za pomoč znak šibkosti. Da je utrujenost nekaj, kar se preprosto potrpi. Tako je živela in ji govorila njena mama.

Ko je Ana prišla na terapijo k meni, ni iskala sreče. Želela si je le notranjega miru. Da bi spet imela več sebe. Začeli sva se pogovarjati o rezilientnosti. Ne kot o moči. Ampak kot o sposobnosti preživetja. O poti vračanja k sebi. Mislim, da tukaj pogosto naredimo največjo napako. Rezilientnost zamenjujemo s trdoživostjo. Menimo, da rezilienten človek nikoli ne joka.  Nič ga ne vrže iz tira. Vse prenese brez pritoževanja.

Vendar najbolj odporni posamezniki, ki sem jih srečala v življenju, niso bili takšni. Znali so jokati.  Včasih so bili tudi prestrašeni ali so dvomili o sebi, kdaj pa kdaj so obupavali. Predvsem pa so zmogli prositi za pomoč. Odločilno je, da v svoji bolečini niso ostali za vedno. Vedeli so, da je padec del življenja, ne njegova končna postaja.

To je bistvo rezilientnosti. Ne gre za to, da nas stvari ne prizadenejo. Ključno je, da nas te rane ne določajo.

Danes živimo v času, ki od nas zahteva ogromno psihološke energije. Svet je hitrejši, bolj nepredvidljiv in bolj hrupen kot kadar koli prej. Neprestano primerjamo svoje življenje z življenji drugih. Od sebe pričakujemo popolnost. Hkrati pa skušamo biti uspešne, ljubeče, prisotne, urejene, zdrave, zanimive in srečne.

Ni čudno, da smo utrujene. Ko poslušam zgodbe žensk na mojem kavču, imam občutek, da so mnoge izmed njih postale specialistke za preživetje in popolne tujke same sebi. Spretno znajo organizirati družino. Zmorejo reševati težave. Izvrstno poskrbijo za vse okoli sebe. Zmanjka pa jim pri odgovoru na preprosto vprašanje: »Kako si?«

Ko razmišljamo o rezilientnosti, ne gre zgolj za to, kako preživeti težke čase. Gre za to, kako skozi življenjska neurja ostaneš povezana s sabo in z drugimi. Kako sredi kaosa ne izgubiš notranjega kompasa. Kako si lahko dovoliš počivati, ne da bi te grizel občutek krivde? In kako si lahko dopoveš, da nisi odgovorna za vse? Kako prosiš za pomoč- in kako prepoznaš trenutek, ko ne zmoreš več? Predvsem pa – kako si lahko odpustiš, da nisi popolna?

Če so me ta leta dela in življenja česa naučila, je to to, da človek ne postane odporen, ker mu življenje prizanaša. Odporne postanemo zato, ker se naučimo živeti in preživeti tudi z našo nepopolnostjo, negotovostjo in bolečino vred. Ker se naučimo, da ni treba biti ves čas močne.

Ker sprevidimo, da lahko pademo in še vedno ostanemo vredne. In ker ugotovimo, da prošnja za pomoč ni znak poraza, ampak znak modrosti. Morda zato začenjam to serijo kolumn prav z rezilientnostjo. Ne zato, ker verjamem v jeklene ljudi. Ampak zato, ker verjamem v ljudi, ki se po padcu poberemo. Včasih počasi. Včasih s tresočimi koleni. Včasih s pomočjo drugih.

A vendarle lahko vstanemo. In če vprašaš mene, je prav v tem nekaj presunljivo lepega. Lepota ni v popolnosti. Tudi ne v nepremagljivosti. Je v naši sposobnosti, da vedno znova najdemo pot naprej. 

Svoje življenje sem posvetila temu, kako sodobna psihološka spoznanja pripeljati med ljudi in jih narediti uporabna za naš vsakdan.

V teh vrsticah bi ti rada posredovala del tega bogastva. Rada bi te opremila in te spodbudila, da razvijaš in zaživiš svojo notranjo moč. Skupaj bomo predihale aktualne teme, se učile, kako v krizah rastemo. Kako z leti postajamo boljše, bolj polne, bolj dragocene, bolj to, kar v bistvu smo.  Svetle zvezde vodnice na nebesnem svodu našega življenja.

Ko sem kot punčka gledala v zvezdnato nebo, mi je mami rekla: »Vidiš, Tjaška, vsakič, ko se utrne ena zvezda, se ustvari prostor za novo željo.«. Vsaka kriza nosi v sebi seme rasti. Raziskave kažejo, da je prav socialna skupnost eden najmočnejših dejavnikov rezilientnosti. Želela bi, da v teh vrsticah ustvarjamo skupen prostor rasti. Da smo zvezde na zvezdnem nebu, ki razsvetljujemo temo in z našo svetlobo bodrimo, razsvetljujemo noč.