Tina Gaber Golob: Ko ti Babi stisne ročno zavoro

Zadnja sobota v letu je. Pravzaprav je že nedelja, ker je čez polnoč, ko se končno usedeva v avto. Do neba sem hvaležna za varen prevoz. Čeprav mi je to, da sta v avtu vedno še dva varnostnika, občasno nekoliko odveč – težje se zares osebno pogovarjaš –, mobilni bunker pa, roko na srce, sicer velja za kar primeren prostor za takšne in drugačne zakonske debate. Tokrat pa občutek varnosti pretehta vse drugo. Noč nas posrka na primorsko avtocesto.

Robert, za katerim je mesec, ko bi še budilka zaspala, nemudoma zakinka. Jaz, ki nimam tega »Winston Churchill« spalnega talenta, glavo naslonim v položaj generacije Z in se zatopim v telefon.

Brskam po Instagramu in obstanem pri objavi: »Počivaj v miru, Babi. 1884–2025.« Še preden pomislim, da je bila babica res v izjemni, vitalni formi in je živela kar v treh stoletjih, ugotovim, da gre za želvo. Galapaško želvo, poimenovano »Grandma« – Babi. Všečkam in brskam dalje, a Babi mi ne da miru. Vrnem se nazaj. Kaj pri vseh svetih je tisto, kar galapaški želvi iz daljnega Tihega oceana omogoča tako dolgo življenje, česar mi nimamo?

PREBERITE ŠE -> Boli, ker slutiš, da ne gre za politično razhajanje, gre za toninovski prezir do žensk

Odločim se, da bom raziskala. Berem o biologiji, okolju in hitro odkljukam, da nimam ne ninja oklepa ne izjemnih sposobnosti celičnega popravljanja. Berem dalje. »Za njihovo dolgoživost je v veliki meri zaslužen tudi njihov življenjski slog, počasen tempo življenja,« piše. Imajo malo stresa, malo naglice, malo adrenalina. Stres dokazano krajša življenje, želve pa živijo skoraj v stalnem zen načinu. Nimajo ambicij, nimajo potrebe po dokazovanju in prav zato živijo dolgo. Babi je živela 141 let in doživela petindvajset ameriških predsednikov. Šele ob zadnjem je rekla: dovolj imam. Zaprla je knjigo, ki jo je pisalo življenje, in odšla k večnemu počitku.

In prav tam, med pasovi avtoceste, se mi zazdi, da ta naša stalna »nujnost«, v kateri živimo, ni posledica življenja samega, temveč načina, kako smo se ga naučili prenašati. Zato to ni zgodba o Babi, ampak o nas.

Pred kratkim sem namreč naletela na video, ki mi je dal misliti. V njem je bila ženska, ki je sesala dnevno sobo, ob posnetku pa napis: »Zgodil se je prelom, ko sem ugotovila, da vsakdanje stvari v življenju obravnavam kot izredne razmere.« In res – mnogi gremo skozi življenje, kot da je vse nujno. Tudi povsem banalna opravila, od pomivanja posode do skoka po kruh, izvajamo z neko panično energijo, kot da nas nekdo neprestano meri s štoparico, čas pa nas neprestano prehiteva.

Preveč stvari v vsakdanjem življenju razglašamo za nujne. Kot da bi bil vsak opravek kriza, vsak zamik grožnja in vsak trenutek brez merljive učinkovitosti izgubljen čas, ki ga bo treba nekje drugje nadoknaditi.

Ko telo predolgo živi v takšnem tempu, se ta ritem vtisne v njegovo notranjo nastavitev. Plitvo dihanje postane samoumevno, skoraj nevidno. Ne zato, ker bi bilo življenje v resnici nenehno nevarno, temveč zato, ker se je živčni sistem navadil stalne pripravljenosti, medtem ko sopihamo od enega opravka do drugega. Telo preklopimo v stanje, kot da je vojna.

Napetost postane naša običajna drža in videti smo kot rahlo zakrčeni zombiji. Hitenje postane način gibanja. Zdi se, da v sodobnem ritmu utrujenost in zasedenost pogosto zamenjujemo za dokaz zavzetosti, ob tem pa spregledamo, da nas stalna napetost dolgoročno naredi manj prisotne in manj opravilne.

»Mudi se, spet se mi mudi!« – »Kam se mudi, ljuba duša?« Na cilj, kjer nas ne čaka nič drugega kot pika? Vse, kar šteje, je vendarle vmes. Na poti je vsa zabava. Tam se zgodi življenje.

Šele ko zavestno upočasnimo, začnemo opažati, kako globoko je občutek nujnosti zasidran v drobnih, na videz nepomembnih stvareh. V tem, kako hitro jemo. Kako močno stiskamo predmete. Kako vozimo. Ne nazadnje, kako dihamo. Upočasnjevanje ni umik in ni lenoba, temveč signal telesu, da ni več v izrednih razmerah. Da kortizol, hormon stresa, lahko popusti. Danes vemo, da kronični stres dolgoročno dviguje kortizol, zavira regeneracijo in telo potiska v stanje stalne izčrpanosti in vnetja. In prav v tej počasnosti, ki smo jo kot otroci še kako razumeli, ko smo sredi peskovnika čuječno opazovali, kako pesek polzi med grabljicami, se začne nekaj v nas zdraviti.

»Doma sva,« me Robert predrami iz zamišljenosti.

In res, čez uro prispemo domov. Medtem ko pospravljam kramo, ki sem jo v naglici odhoda razmetala po sobi, se ozrem proti steni. Tam že od lanskega januarja visi prav posebna, uokvirjena slika – osebni zemljevid prihodnosti, seznam mojih ciljev v vizualni obliki.

Na bel list papirja sem si prvič v življenju prilepila sprintane izrezke vsega, kar sem si želela doseči v letu 2025. Vem, sliši se kot kakšen »manifestacijski manever 17-letne tiktokerke«, a cilji niso nič drugega kot smerokazi in koncept je daleč od najstniškega. Vizualizacija življenjskih prioritet, usmerjanje pozornosti in opominjanje na vrednote so psihološko utemeljeni pristopi in presenetljivo učinkovita strateška poteza.

Spomnijo te, zakaj zjutraj vstaneš. Zakaj se gibaš. Zakaj včasih rečeš ne. Čemu se izogibaš impulzivnim nakupom in zakaj varčuješ. In zakaj je dobro, da se o njih pogovarjaš tudi s partnerjem, da ne živita vsak v svoji, povsem ločeni prihodnosti, ko bi eden vsak prosti trenutek najraje preživel na letališčih, drugi pa bi isto energijo raje vlagal v ustvarjanje zelenega kotička oz. raja pred hišo.

Včasih se je treba ustaviti in se vprašati, kam sploh gremo. In si odgovor dobesedno pribiti na steno, tako da te vsako jutro, ko si vlečeš nogavice čez gležnje, opomni, čemu slediš in kam ne smeš zdrsniti.

Ko zdaj, ob koncu leta, potegnem črto, vidim, da to res deluje. Res je, kakšen cilj prenašam v naslednje leto, vendar tokrat z občutno manj dvomov vase.

PREBERITE ŠE -> Sabina Obolnar: Večer je bil dober, pravzaprav odličen – zavoljo tega srčnega drobižka

Zato bo letos prvi list na tej tabli ena sama velika zavora. Moj cilj je, da se upočasnim. Da več živim v trenutku. Z manj nervoze, manj stresa in hitenja, z manj notranjega pritiska, da moram biti ves čas nekje drugje.

Kako se bo to ujemalo s prihajajočim predvolilnim obdobjem, ostaja odprto vprašanje. Resničnost ima očitno precej izostren smisel za humor, a če so galapaške želve brez enega samega sestanka zdržale več kot stoletje, bomo morda tudi mi preživeli kakšen dan manj v krču.

In če že moramo kam hiteti, potem naj bo to nazaj k sebi.

Srečno 2026. Naj nam bo Babi v navdih.