Skoraj tri četrt novinark je že doživelo spletno nasilje

Digitalno nasilje ni nova zgodba. Je pa poglavje, v katerem se najostreje pokaže, kdo ima pravico biti viden in glasen. Zasloni, ki naj bi bili orodje za delo, učenje in povezovanje, so za mnoge ženske postali vir stalne grožnje. Podatki Združenih narodov kažejo, da je digitalno nasilje v nekaj letih postalo ena najhitreje rastočih oblik nasilja na podlagi spola, medtem ko pravni sistemi po svetu ostajajo ujeti v preteklost.

V manj kot 40 odstotkih držav obstaja zakonodaja, ki ženske ščiti pred spletnim nadlegovanjem ali zalezovanjem. To pomeni, da približno 1,8 milijarde žensk in deklet živi brez osnovne pravne zaščite. Tehnologija medtem napreduje bistveno hitreje kot pravni sistem, zato je pogosto od izkušenosti posameznih preiskovalcev odvisno, ali bo žrtev sploh deležna učinkovite pomoči.

Kako nevarno je to v praksi, kažejo tudi podatki Unesca. Skoraj tri četrt novinark je že doživelo spletno nasilje, vsaka četrta pa grožnje s fizičnim napadom. Eden od primerov, ki je v zadnjem času jasno pokazal, kako hitro spletni napadi preidejo v resnično tveganje, je zgodba BBC-jeve novinarke Marianne Spring.

Kot poročevalka o dezinformacijah in spletnih ekstremističnih mrežah je postala tarča koordiniranih napadov: širili so lažne obtožbe, ponarejene posnetke, spolno nasilne žaljivke in poskuse diskreditacije. Napadi so potekali vzporedno z njenimi preiskavami proticepilskih skupin in organiziranih mrež sovraštva, kar je sprožilo val groženj, trolanja in doxxinga (razkrivanja osebnih podatkov). Sčasoma ni šlo več le za napade na spletu, Spring se je začela izogibati javnim dogodkom, ker ni bila več prepričana, da je varna, na poti v službo pa se je nenehno ozirala prek ramen in preverjala, ali ji kdo sledi.

UN Women, program OZN za enakost spolov in krepitev vloge in moči žensk, opozarja, da digitalno nasilje sicer najpogosteje deluje kot podaljšek že obstoječega nasilja. Tako kot pri nasilju v fizičnem svetu tudi na spletu napadalci najpogosteje niso neznanci, temveč ljudje iz ožjega kroga žrtve: partnerji, nekdanji partnerji, znanci. Digitalni nadzor, prestrezanje sporočil, sledilne aplikacije in izsiljevanje z intimnimi posnetki so pogoste prakse.

Ne le to; na spletu kar 95 odstotkov globokih ponaredkov predstavljajo pornografske podobe, nastale brez privolitve, 99 odstotkov žrtev pa so ženske. Nasilje se ne konča, ko se žrtev umakne v zasebnost. Sledi ji v žep, dnevno sobo, v vsak kotiček življenja.

Enakosti spolov ne more biti, če digitalni prostor ostane nereguliran in nevaren, če ostaja natančno tak, kot je njegov analogni predhodnik: ustvarjen po meri tistih, ki imajo moč. Dokler so ženske v digitalnem prostoru tarče, moški pa standard, ostaja vprašanje enakosti nerazrešeno.