Sanjati v slovenščini

Jezik je ena redkih stvari, ki jih večina ljudi jemlje kot nekaj samoumevnega. Dokler ne postane politična tema. Takrat se nenadoma spremeni v simbol, dokaz pripadnosti, včasih celo orožje. Razprave o jeziku se zato zelo hitro premaknejo iz kulture v identiteto. Namesto vprašanja, kako jezik uporabljamo, se začne pojavljati vprašanje, kdo ga uporablja pravilno in čigave napake razumemo kot človeške, čigave pa kot dokaz, da je govorec tujec.

Evropska kulturna tradicija je imela do jezika pogosto drugačen odnos: jezike je razumela kot prostor srečevanja in prevajanja, ne kot mejo med ljudmi. Italijanski pisatelj in semiotik Umberto Eco je večkrat opozarjal, da so poskusi ustvarjanja popolnega ali čistega jezika v zgodovini pogosto nosili ideološko težo. Evropa nikoli ni bila prostor enega jezika. Kot je zapisal Eco, je njen pravi skupni jezik pravzaprav prevajanje. Evropa je torej prostor številnih, ki se med seboj prevajajo, in prevajanje ni samo tehnična naloga, ampak eden od temeljev evropske kulture.

V tem kontekstu je zanimiv pogovor z jezikoslovcem dr. Kozmo Ahačičem, ki ga najdete tu. Ne govori o ogroženosti, temveč o precej bolj vsakdanjih stvareh: o branju, o kakovosti prevodov, o tem, kako pomembno je, da ima jezik prostor v javnem življenju. Kot v intervjuju pravi sogovornik: »Z branjem podnapisov ob zmernem gledanju pretočnih vsebin lahko na leto preberemo za približno enajst knjig knjižnega slovenskega jezika.«

PREBERITE ŠE -> Dr. Kozma Ahačič: Takšnih pogovorov med nami moškimi ni malo

Ljubezen do jezika se namreč ne kaže v velikih izjavah o ogroženosti ali domoljubju, ampak v precej bolj vsakdanjih stvareh: v tem, ali beremo, kakšne prevode izdajamo, ali imamo dobre slovarje in ali je jezik prisoten v javnem prostoru. V tem, ali ga uporabljamo za stvari, zaradi katerih je sploh nastal: za razmišljanje, za literaturo, za pogovor o svetu.

Ko se razprave o jeziku skrčijo na popravljanje napak ali dokazovanje domoljubja, običajno zgrešijo bistvo. Nesmiselno se je spraševati, ali je jezik dovolj čist. Karkoli že to pomeni. Bistveno je, ali je dovolj živ. Jeziki živijo samo, če jih uporabljamo. Če v njih beremo, pišemo, prevajamo in mislimo. In včasih se skrb za jezik začne v povsem preprostih navadah in napreduje, kot bi rekel Ahačič, zlagoma.