Samooklicani stabilni geniji niso ne stabilni, še manj pa geniji

Ko to pišem, ZDA (še) niso napadle Grenlandije.

Ob spremljanju velikih odločitev svetovnih voditeljev si radi domišljamo, da v ozadju potekajo prefinjene miselne igre, strateški premiki, vredni vsaj tridimenzionalnega šaha. Da mora biti neka globlja logika, neki načrt, ki ga mi morda ne razumemo, a gotovo obstaja. Mora! Potem pa prebereš intervju s Trumpom. Ko ga je novinar The Timesa vprašal, zakaj mu ni dovolj sporazum z Dansko iz leta 1951, ki Združenim državam že zdaj omogoča skoraj neomejeno vojaško navzočnost na Grenlandiji, je predsednik ZDA odgovoril: »Lastništvo je zelo pomembno, ker je, tako čutim, psihološko nujno za uspeh.« Dodal je še, da meja, kar se njegove svetovne moči tiče, ni, le »moja lastna morala. Moj lastni razum. To je edino, kar me lahko ustavi.«

No, zdaj smo v zagati. Ker če nas pred zlomom rešujeta le Trumpova morala in njegov razum, se nam ne piše dobro. Ker ti samooklicani stabilni geniji niso ne stabilni, še manj pa geniji. Ne le da ne igrajo tridimenzionalnega šaha, niti vseh figuric za človek ne jezi se nimajo pri sebi.

Dodaj potem zabitosti in zlobi še pohlep in ...

Pomislim na pogovor, ki sem ga po prireditvi Delova osebnost leta imela s Tomom Potokarjem, plastičnim kirurgom, strokovnjakom za opekline in vojno medicino; 16-krat je bil v Gazi. Ko sem ga vprašala, kako sploh živeti z vso to grozo, je rekel nekaj, kar težko pozabiš. Ne, da ga najbolj prizadene to, kar je videl tam, seveda, to te spremeni, ampak še bolj grozljivo je spoznanje, kako neizprosno deluje ta hladna mehanika uničevanja. Da genocid ni en sam zločin, temveč tekoči trak: od tistega, ki izdela granato, tistega, ki upravlja dron, do tistega, ki vse to politično, logistično in moralno omogoča. Ob tem pa je v resnici na svetu vsega dovolj za vse. »The world has enough for everyone's needs,« je nekoč menda rekel Gandhi, »but not everyone's greed.« (Svet ima dovolj za potrebe vseh, ne pa tudi za pohlep vseh, op. p.)

Prvič po dvajsetih letih je na svetu več avtokratskih režimov kot demokracij, ugotavlja zadnje poročilo Inštituta V-Dem. Depresivna vest.

A vendar: Združene države niso le Trump. Država ni samo njena oblast, država so ljudje. To zadnje je Delovi osebnosti leta 2025, aktivistki Niki Kovač, pogosto govoril njen dedek Božo. Prav to je poudarila tudi v svojem govoru, ko nas je spomnila, zakaj imamo radi Slovenijo. »Slovenijo obožujem zaradi ljudi,« je rekla. »Zaradi ljudi, ki so se sposobni povezati.« In nadaljevala, da bomo čez dva meseca tudi v Sloveniji sprejemali odločitev, kakšno državo bomo imeli: »In vem, da lahko Slovenijo, ki je pravna, socialna država, kjer velja demokracija, tudi izgubimo. Jaz sama sem se vedno znova pripravljena boriti za Slovenijo. Zakaj? Zaradi tega, ker obožujem te ljudi, ki stopijo skupaj in ki so se vedno znova pripravljeni boriti za dobro vseh.«

Morda je to tisto, kar v času avtokratov, »lastnikov sveta« in hladnih mehanizmov uničevanja najhitreje pozabimo. Da nas ne definirajo oblastniki, temveč odnosi med nami. Da prihodnosti ne pišejo samo tisti na vrhu, ampak tisti spodaj, vmes, ob strani. In če svet res drsi v temo, potem edina protiutež temu niso veliki načrti, ampak čisto osnovna, skoraj banalna stvar: ljudje, ki se še znajo povezati in pohlepa, nasilja in cinizma niso pripravljeni sprejeti kot novo normalnost.