Bilo je v prvi polovici novembra, ko sem pred temo hitela proti domu. Na poti me je ogovorilo dekletce, bržčas staro tam okoli tri leta. Od daleč mi je mahalo in ponujalo roko v pozdrav (no, česa takega pa res še nisem doživela), potem pa povedalo, da gre na Ljubljanski grad, na predstavo. Malo sem jo pohecala, ali že gre k Božičku, in mi je silno resno odvrnila, da ga letos ne bo in da pride šele drugo leto (znabiti, da so ji tako povedali starši, ker, saj veste: želje se kopičijo, darila pa tudi), a potem sva se domenili (ob njej je bila babica), da letos pride k nama in mu bova napisali pismo, kaj si želiva, in ja, kimala je, strinjala se je, in očarljiva deklica mi je podarila še »petko« in odšla. Večer je bil dober, pravzaprav odličen – zavoljo tega srčnega drobižka – in dovolj motivacijski, da zapišem teh nekaj besed – v slovo letu 2025 in v čast pričakovanja novega, 2026.
Da postajamo ljudje vse bolj nestrpni, je dejstvo, temu je pač težko ugovarjati. Nepričakovana surovost in predrznost, na kateri sem naletela v zadnjem času, in to od ljudi, od katerih tega res nisem pričakovala, sta me osmukali. Nisem bila pripravljena, žal, dasiravno mislim, da sem še kako »opremljena« za takšne eskapade ...
