Tisti, ki ste brali knjigo – ali gledali film – Izgubljeno cvetje Alice Hart, ste se bržčas zamislili. Kako vedno znova dobimo krut dokaz, da nasilje »rodi« novo nasilje, kako se zgodovina ponavlja in kako brutalno je to življenje, ki nam je zastavljeno v še kako jasnih in, ja, jeklenih ogradah.
Teorija je povsem razumljiva. Psihologija nas uči, zakaj se vedno znova zatekamo ali pač padamo v peklenski objem identičnega ali podobnega življenjskega vzorca – in večina nas počne prav to: zaletavamo se v iste ljudi. Ker so nam domači. In se v njih, kljub toksičnosti, počutimo predvidljivo.
Ali pa, ker verjamemo in smo najbrž celo prepričani, da jih bomo spremenili, hm, morda premagali ... A zakaj hočemo premagati to zlo? Ker zlo je pač nepremagljivo!
Prijateljstvo. Mehka kategorija. Neobvezujoča?! Seveda, če si takšen človek. Koliko prijateljev, »mehkih« prijateljev, vas je v zadnjem času »udarilo«? Najprej so samo prhutali okoli vašega obraza, vi pa ste srkali grenkobo svojega bližnjega in čakali, da mine. Samo od sebe nič ne mine, to že vemo. In ste čakali in čakali. Na prvi »udarec«. Ki ni bil dovolj. Drugi tudi ne, tretji pač mora biti – dovolj. In je preveč.
Jasno, da se človek vpraša, zakaj. Zakaj te nekdo, ki ti je bil blizu leta in desetletja, ponižuje in se ob tem še smeji, torej ekstatično uživa. Edini razumen odgovor je: da je ...
