Sendvič. Bizaren, a poveden primer današnjega stanja duha v tej lepi podalpski krajini.
Pred časom se je oglasil slovenski oče, kajpada na družbenih omrežjih, s pripombo, kako grozoten sendvič je dobil njegov šoloobvezni otrok na izletu, športnem dnevu, ne vem, kje že. Skratka, prejel ga je v šolskem sistemu. Problem ni zgolj viralna izpoved odraslega, kajti ljudje, ki se napajajo po družbenih omrežjih, pač srkajo samo tovrstne vsebine, saj vemo. Primer sendvič je tipični paradoks današnjega časa. Kako se ob vsakodnevnih bizarnostih vse bolj utapljamo in oddaljujemo – od svoje biti. Mi, mediji, pa smo trivrstično parapoved očeta pograbili kot odkritje dneva, tedna, meseca. Kar je perverzno, komajda verjetno, zagotovo pa škodljivo. So to res naše bralke in bralci, gledalke in gledalci, poslušalke in poslušalci?; so to zdaj še edine vsebine, s katerimi lahko pritegnemo ljudi?! Ne, tega ne morem sprejeti, dasiravno zelo dobro vem, kaj pomeni digitalno branje. No, potem je bila vodja prehrane na tisti šoli prisiljena pred kamerami razlagati, da so bila na voljo še dodatna jabolka in žemlje, a jih nihče od otrok ni vzel, skratka, oče naj bo miren, kajti za njegovega otroka je bilo poskrbljeno, da ne bi bil okrušen zaradi lakote, če mu že sendvič (v katerem je bil med drugim por, to ga je zmotilo) ni bil všeč, ampak mu ponujene preproste jedi pač ne ustrezajo. Veste, ta primer ne sme vsebovati besede ampak; in tudi ne dovolimo si več vsakokratnega, najbolj preprostega, a zgovornega družbenega primera, ki je odslikaval nevarne realnosti, relativizirati. Ker smo se res sploščili, neverjetno sploščili, tako umsko, empatično kot vseživljenjsko.
Dejstvo je, da samorefleksije nismo sposobni ter da amoralnih besed in prav takšnih dejanj tudi ne razumemo več kot problem in sram, zaradi česar bi se, v času odgovornega premisleka, morali skriti med štiri zidove – vsaj za tri dni.
