Sabina Obolnar: Nihče ne povzdigne glasu, da je treba temu noremu parazitskemu odnosu narediti konec

Rada se sprehajam z dnevnimi časopisi v roki. Prav tako s knjigo. Podarjajo mi občutek svobode. Ker so polni znanja in védenja. Če ljubiš odlično besedo, te osvobaja. Znanje je svoboda. Najboljši zemeljski oddih.

Obožujem mak. Zdaj še cveti. Tako krhek je videti, a slutim, da je močan. Ko ga gledam, kako zelo ubrano valovi z vetrom, si mislim, kako polno svoboden je. Neverjeten je ta sladostrastni cvet.

Ko pogledam nas, ljudi, kako vse bolj izgubljamo osebno svobodo, obstanem. In razmišljam, kako si jo povrniti. Brez nje nas kmalu ne bo več. Govorim o notranji, intimni svobodi. Ki nas bogati, hrani, odpira prostor kreativnemu razmišljanju in ni povezana z vsakokratno politično oblastjo, kot si ljudje rustikalno predstavljajo, temveč je splet predispozicij, ranega otroštva, družinskih in vrstniških izkušenj. Najprej to. Vonjav in okusov. Strasti. Poguma. Premišljenih odločitev. In vprašanja, ali nam življenje lepo diši.