Sabina Obolnar: Nihče mi ni povedal, da sediva zadnjič skupaj

Od človeka, s katerim sva še tri dni pred odhodom sedela za isto mizo kot že bržčas trideset let, tam pod Ljubljanskim gradom, in se smejala, tako kot vedno, ob pripovedovanju njegovih hudomušnih zgodb. Z nama je sedel tudi prešeren smeh, njegov in samo njemu lasten, s katerimi je osvajal in združeval najrazličnejše ljudi. 

Bilo je tistega poznega popoldanskega petka. Nič ni kazalo, da bo jutri ali čez teden dni drugače.