Verjetno sem vam že povedala, da sem pred časom, lahko, da je od tega že leto dni, pisala ministrici za zdravje, naj vendarle nekaj v tej ljubi podalpski deželi naredi z alkoholizmom.
Naj jasno pove, da je alkoholizem rakava rana slovenske družbe. In naj že enkrat dvigne svoj glas o tej pogubni slovenski realnosti.
Ne samo da je alkoholik propadajoč človek, ki bo prej ali slej končal svoje življenje v bolnišnici, še verjetneje doma ali na cesti, ampak je problem mnogo bolj okruten: alkoholik kosi po slovenskih cestah, alkoholik uničuje družino in ji pusti neizbrisen pečat.
Okovje, s katerim oklene svoje najbližje, je večno, pa četudi se partnerja razideta, otroci to prekletstvo – skorajda brez izjeme – nosijo s sabo vse življenje.
Ste minuli mesec gledali oddajo Delovna akcija, v kateri so mojstri preuredili dom mami Suzani in hčerki Sari? Suzanin oče je bil alkoholik, ki je pretepal mamo; Suzana je povedala veliko, a vsega bržčas ne. Potem je spoznala partnerja, bil je čudovit, prekrasen, vse dokler ni spoznala, da je tudi on alkoholik. Ločila se je. In hči Sara, ki z njim nima stika, nam je večkrat povedala, da mu zameri, ker je izbral alkohol, in ne nje.
Psihiater iz Psihiatrične bolnišnice Vojnik, ki je dolga leta zdravil alkoholike in alkoholičarke, je rekel: »Najprej morajo zdravniki nehati govoriti o tem, da je kozarec vina dober za zdravje.« In potem je izrekel še drugo stvar, ki je ostala v meni: »V družini alkoholika je še pes bolan.« A to moramo razumeti.
Ja, alkoholizem je kompleksna zadeva in sklepam, da opijanje, posledično pa razpadanje in razvrednotenje človeka, mora imeti temeljni vzrok. Nihče se ne omamlja iz užitka, temveč zaradi bolečine. Nihče se ne reže, ker je srečen. Nihče se ne prenajeda, ker je osmišljen. Nihče ni škodljiv, žaljiv in lažniv, ker je izpopolnjen. Ker je miren.
No, ampak vrnimo se k alkoholizmu: slovenska raziskava med mladimi, ki so jo izvedli na NIJZ, je pokazala ne samo tragično statistiko, temveč pomembno vsebino, srž problema ...
