Prepričana sem, da bom nekje nekoč spet zaslišala njegov smeh

Globoko pretresena ob mnogo prezgodnjem dokončnem slovesu dragega kolega Aleksandra Zupanca, najprijaznejšega bitja, kar jih je, in izjemnega urednika časopisa Delo, na deževnem prelomu poletja z jesenjo – na dan, ko je minilo četrt stoletja od terorističnega napada na New York, kjer smo bili poleti 1998 skupaj na radostnem sindikalnem izletu – prebiram pesem Poletje Kajetana Koviča:

Mogoče pa dnevi poletja

le zapustijo v nas

malo daljšo sled.

Kakšno pot,

ki se vije po gozdu,

skrita

pred hrupom sveta.

Kakšen kos morja

na obali

iz jantarja.

Mogoče potone v nas

čista črta

galeba

in zbegani roki

čez leta

dá

mirno gotovost

ali se

čvrsti korak

mlade živali

zbere

v raztresenem srcu

kot moč.

Lahko da se

nepopisni

večerni oblaki

shranijo v nas

kot navdih

za ljubezensko pesem.

Veter,

ki gre skozi borovje,

ima svojo stran

v nenapisani knjigi

in

mačja stopinja

pusti svoj odtis

na robu metafore.

Zime so dolge

v teh krajih

in skrbne živali

si polnijo kašče,

kjer jih zateče usoda,

ene v bogatih gozdovih,

druge na revni planjavi.

Otožni, a nadvse navdihujoči verzi obenem spomnijo na brezskrbne trenutke prostih dni. In zavihajo v nasmeh. »Vse bo, samo nas ne bo,« je večkrat rekla moja Nona. Dodajam: »Dokler smo, naj nam bo samo lepo.« Aleksander bi se gotovo strinjal in prepričana sem, da bom nekje nekoč spet zaslišala njegov simpatični smeh in spodbudo: »Melitka, ne splača se sekirat.«

»Le kaj bi s toploto poletja, če ji ne bi dajal sladkosti zimski mraz,« je davno zapisal tudi ameriški pisatelj in nobelovec John Steinbeck. Misel kot da bi opominjala, da nič ni popolno samo po sebi, ampak vsaka svetloba potrebuje senco. Morda je prav v nasprotjih skrita resnična lepota življenja.