Ona je dobila drugo priložnost. Večina od nas je še vedno pri prvi.

Prebudi se dolgo pred prvim vdihom in neutrudno bije vse do zadnjega. Dokler nam v svojem ritmu daje življenje, o njem ne razmišljamo. Deluje brez našega ukaza, brez urnika, brez dopusta. Hote ali nehote mu zadajamo udarce in ne pomislimo, da vsak njegov utrip ni nekaj samo po sebi umevnega. Ne vprašamo ga, ali zmore še eno neprespano noč, še en odmerek stresa, še en dan, v katerem je zmanjkalo časa za sprehod, počitek ali njemu prijazen obrok. Preprosto pričakujemo, da se ne bo ustavilo. Dokler nekega dne ne ugotovimo, da ne zmore več.

Srce.

Izkušnja moje sogovornice Nataše Šuen prav zato podaja tako močno sporočilo. Pri šestnajstih je izvedela, da je njeno srce bolno, pred desetimi leti je dobila novo. Nekdo ji je podaril prihodnost. Toda njena zgodba ni samo zgodba o težkih spoznanjih, negotovosti, o iskanju odgovorov in presaditvi. Je predvsem opomnik, kako hitro se lahko tisto, kar imamo za samoumevno, spremeni v največjo vrednoto našega življenja in najmočnejši vrelec hvaležnosti.

Roko na srce, do zdravja imamo vse prevečkrat mačehovski odnos. Češ, pozornost mu bomo namenili jutri. Ko ne bo toliko dela. Ko bodo otroci večji. Ko bo konec pomembnega projekta. Ko bo več časa. Toda telo ne razume prenatrpanega koledarja. Ve pa, da zdravje ni le odsotnost bolezni. Je sposobnost, da zjutraj vstanemo, gremo po stopnicah, se sprehodimo, se smejimo, objamemo človeka, ki ga imamo radi. Da živimo in ne životarimo ter da lahko načrtujemo prihodnost in pri tem ne razmišljamo, ali nam bo dano, da jo bomo dočakali. Iz dneva v dan krmarimo ob iluziji, da je zdravje nekaj, kar pač imamo, in ne nekaj, kar moramo vsak dan posebej ohranjati ter negovati.

Ob svetovnem dnevu srca Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije z geslom Vsak utrip šteje sporoča vse: vsak utrip pomeni še eno možnost. Toda vsak utrip je tudi razlog, da začnemo zase skrbeti danes in ne takrat, ko nas v to prisili nekaj, kar nam podre načrte. Podatki niso spodbudni. Bolezni srca in ožilja so še vedno najpogostejši vzrok smrti v Sloveniji. Leta 2024 so predstavljale 36 odstotkov vseh smrti – pri ženskah celo 42 odstotkov. Zaradi njih vsak dan umre 21 ljudi. To niso samo suhoparne statistike. Za vsako številko je človek, družina, prazen stol ob mizi, praznina na fotografiji, neizrečena beseda ...

PREBERITE ŠE -> Slovenka o življenju s presajenim srcem: Od trenutka, ko sem prejela srce, je bilo moje

Zato preventiva ni vzbujanje strahu, ampak prebujanje odgovornosti. Predolgo smo živeli po načelu, da moramo najprej opraviti vse drugo, šele nato pridejo na vrsto spanje, gibanje, počitek, druženje in lastne potrebe. Naučimo se raje paziti in poslušati telo, prepoznati spremembe in pravočasno poiskati pomoč.

Nataša Šuen je dobila drugo priložnost. Večina od nas je še vedno pri prvi. In morda je to dovolj velik razlog, da se danes za trenutek ustavimo, položimo roko na prsni koš in se zavemo, kaj tam že vse življenje neutrudno dela za nas. Ne čakajmo, da bomo nekoč hvaležni za nekaj, kar imamo danes.

Vsak utrip je življenje.