Nika Vistoropski: Statistika je jasna - veliko večino nasilja zagrešijo slovenski državljani

V četrtek je bil v Ljubljani z nožem poškodovan voznik mestnega avtobusa. Še preden je policija potrdila, kdo je napadalec, so družbena omrežja prekipevala od komentarjev, da gre »spet za migranta«. A ko so ga prijeli, se je razkrilo, da je napadalec slovenski državljan.

In tukaj se spet pokaže naša nacionalna refleksna gesta; potreba, da za vsako nasilje, za vsako grozo, ki si je ne znamo razložiti, poiščemo tuj obraz. Da v vsaki senci vidimo prišleka, čeprav je nož pogosto v rokah tistega, ki se je rodil tu. Slovenec, domač, klen. Statistika je jasna: veliko večino nasilnih kaznivih dejanj v Sloveniji – od groženj, družinskega nasilja do umorov – zagrešijo slovenski državljani. Če bi se z enakim zanosom bali lastnega zrcala, kot se bojimo neznanega tujca, bi bili verjetno že precej varnejši narod.

Polni zanimivih protislovij smo. Kadar gre za strah, smo hitro rasisti in ksenofobi: Alžirec je nevaren že po stereotipu, Francoz pa »fin«, čeprav o nobenem ne vemo nič. Nekateri tujci v nas sprožijo paniko, drugi uživajo status svetovljanov, še preden izgovorijo prvo besedo. Merila nimajo nobene zveze z resničnostjo, temveč z našimi predstavami o tem, kdo sme biti tujec in kdo ne.

In potem pride nekdo, kot je Al Di Meola; umetnik, ki ga ne spoštujemo zato, ker je iz tujine, ampak zato, ker je eden najboljših kitaristov svojega časa. Ko govori o glasbi, govori o disciplini in desetletjih ustvarjanja; ko govori o svoji družini, pa o koreninah, ki segajo v Neapelj in jih nosi kot naraven del svojega življenja. Pri njem je identiteta preprosto izvor, ki ga ne skriva in ne olepšuje, déjà vu.

PREBERITE ŠE -> Al Di Meola: Si predstavljate, da umetnosti ne bi bilo? Svet bi ponorel!

In če bi zdaj kdo meni rekel: »Ej, vrni se tja, od koder si prišla!« Kam točno naj bi se vrnila? Ker vem, da izzivalec ne bi imel v mislih mojega stalnega naslova. Kam naj bi šla? V vzhodno ukrajinsko vas, na obrobje Beograda, v štajersko vas s petimi hišami, na neko belgijsko ravnico? Nimam pojma. Vem pa nekaj drugega: da me vse to skupaj, to »nečisto« poreklo, ne dela ne bolj ne manj domače, ampak bolj človeško. In bogatejšo.

Ko poslušaš Alovo zgodbo, vidiš predvsem to, kako preproste so lahko korenine. Da identiteta ni stvar razmejitve, ampak spominov, okusov in družinske zgodovine. Nekaj, kar človeka tiho oblikuje, ne pa ločuje od drugih. In mogoče je prav to trenutek, ko se lahko vprašamo, kaj bi ostalo od našega sveta, če bi meje jemali dobesedno in bi ljudi presojali po rojstnem kraju. Koliko glasbe, koliko umetnosti, koliko talentov bi se zaprlo pred nami? Svet, ujet v geografiji, nima barve, prazen je.