Nika Vistoropski: Kako v Sloveniji obuditi humanizem?

Pogovor z morskim ekologom Carlosom M. Duartejem v tokratni Oni ni samo debata o koralnih grebenih, modrem ogljiku in gospodarstvu, ki ne ruši, temveč obnavlja. V njem ne govori zgolj kot znanstvenik, specializiran za morske ekosisteme. Govori o tem, kako so med seboj prepleteni oceani, ekonomija, politika in humanistična drža družbe.

»Manjkajo nam ti etični in moralni stebri,« reče, ko pomisli na voditelje našega časa. In doda: »Nujno moramo spet zgraditi ta osnovni sloj humanizma. Če je ta porušen, nič drugega ne bo delovalo.« Njegova misel je uporabna za Slovenijo. Kjer je diskreditacija postala legitimna politična strategija. Razprava o vsebini se namreč hitro spremeni v napad na osebo. Politične točke prej prinese ostra izjava kot premišljen argument. Zaradi tega ljudje vse manj verjamejo, da je politika lahko prostor reševanja družbenih problemov.

Raziskava OECD je pokazala, da političnim strankam visoko ali zmerno visoko zaupa le 14 odstotkov prebivalcev. Vladi 28 odstotkov, parlamentu 27 odstotkov. Posebej skrbi podatek, da je med mlajšimi stopnja zaupanja še nižja. Generacija, ki naj bi nosila prihodnost države, v politiki pogosto ne vidi kredibilnega sogovornika. 

V digitalnem okolju, kjer se manipulacije, polresnice in umetno ustvarjene vsebine širijo hitreje kot preverjene informacije, se sčasoma skrha tudi občutek za skupno resničnost. Ko se ista trditev ponavlja dovolj dolgo, se navadimo nanjo, tudi če je dvomljiva. In ko izgine skupni okvir razumevanja sveta, postane vsak spor eksistenčen. Obnova humanizma v Sloveniji zato ne pomeni, da moramo doseči soglasje. Pomeni, da znamo ločiti med nasprotnikom in sovražnikom. Pomeni, da politični ali ideološki spor ne postane zanikanje človekove legitimnosti. In pomeni, da v javnem prostoru obstajajo meje, ki veljajo za vse, ne glede na to, kdo jih prestopa.

Pred letošnjimi volitvami se znova odpira vprašanje odgovornosti posameznika. V zadnjih letih se je razširila nenavadna drža, kot da je odločitev o udeležbi na volitvah stvar osebnega razpoloženja in da je neudeležba nevtralna izbira. Volilna pravica ni samoumevna zgodovinska danost, temveč težko pridobljena politična pravica. Iti na volitve ni zgolj možnost. Je državljanska dolžnost, demokratična pravica in človeška odgovornost.

Duarte je v pogovoru poudaril, da upanja ne bodo prinesli milijarderji ali tehnološki čudeži. Ustvarja ga naša sposobnost empatije. Vprašanje za Slovenijo zato ni, ali imamo dovolj programov in predlogov reform. Vprašanje je, ali imamo še skupni okvir, znotraj katerega se o njih sploh lahko pogovarjamo.