Tovarištvo. Beseda, ki je nekoč grela srca vseh nas, ki smo še poznali etiko pionirk in pionirjev ter prisego na zvestobo. Res je, bivši režim je nosil tudi svoje sence, poleg vrednot so obstajali sebični in patološki nastavki, pod katerimi so padali nedolžni. A ideja je ostala.

Prijateljstvo. Sozvočje. Stati si ob strani. Pomagati in se iskreno veseliti sreče drugega. Vstopati v odnos srčno, brez preračunljivosti, in se počutiti del nečesa večjega: vrednot, smisla in skupnosti. Pripadnost je morda prav tista manjkajoča razsežnost, ki danes zeva v praznini sodobnosti.

Kje si, prijateljstvo?

Toda, ali v času družbenih omrežij sploh še lahko govorimo o vrednoti prijateljstva? So vezi pristne ali se razblinjajo v odtenkih primerjanja, zavisti, potuhnjenosti in neiskrenosti?

Se še znamo družiti zgolj zaradi preprostega veselja, ker je z nekaterimi ljudmi lepo deliti čas, pustolovščine in trenutke, ki jih sami težko ujamemo?

Na drugi strani pa vsakodnevno gledamo, kako platforme ponujajo iluzijo povezanosti. Na tiktoku in instagramu ljudje množično razkrivajo intimnosti, ki bi še pred nekaj desetletji sodile le v kroge najbližjih. V kulturi brisanja in odpovedovanja se prijateljstva menjajo kot sezonski trendi: danes si vreden občudovanja, jutri pa pozabljen.

To ni več pripadnost, ampak izraba človeških vezi. In čeprav je v takih odnosih vedno na voljo ...