Ni treba, da večina podpira krivico. Dovolj je, da molči

Elie Wiesel, pisatelj, pričevalec holokavsta, je ob prejemu Nobelove nagrade za mir leta 1986 rekel: »Vedno se moramo postaviti na eno stran. Nevtralnost pomaga zatiralcu, nikoli žrtvi. Molk opogumlja mučitelja, nikoli mučenega.«

Štirideset let pozneje se radi prepričujemo, da je mogoče ostati nekje vmes. Da se ne želimo opredeljevati. Da o nekaterih stvareh ne vemo dovolj. Ker so preveč zapletene. Da imamo dovolj svojih težav.

Ljudje tudi rečejo, da niso politični.

Toda tišina je najbolj glasna politična gesta.

Ne gre za to, da bi moral imeti vsak človek mnenje o vsaki stvari. Ampak včasih pridejo trenutki, ko molk ne pomeni le odsotnosti stališča. Če si priča nasilju in molčiš, nisi nevtralen. Izbral si stran, in to ni stran žrtve. Zakaj se potem nekateri oglasijo, drugi ne? Raziskave kolektivnega delovanja kažejo, da ni dovolj, da človek prepozna krivico. Pomembno je, ali verjame, da ni sam, ali čuti povezanost z drugimi in ali misli, da lahko njegovo dejanje kar koli spremeni. Brez tega se je veliko laže umakniti v molk. Obstaja pa še nekaj, čemur pravimo moralna obveza: trenutek, ko ni več pomembno samo, kaj nekaj pomeni zame, ampak ali lahko sprejmem, da se to sploh dogaja.

Danes lahko ogorčenje pokažemo v nekaj sekundah. Delimo objavo, pritisnemo srček, dodamo zastavo, podpišemo peticijo. Tudi to je pomembno. Tako se ljudje povezujemo, pokažemo, da nam je mar. A zelo hitro lahko dobimo občutek, da smo naredili dovolj. Vsak dan na zaslonih gledamo vojne, ruševine, mrtve, pregnane, ljudi brez domov, zaprte novinarje in pretepene protestnike. Pogledamo, nas pretrese, potem pa podrsamo naprej in čez nekaj sekund že gledamo recept za pito.

Smo danes bolj apatični? Morda. Raziskave pa kažejo še nekaj bolj neprijetnega: na trpljenje se lahko navadimo. Bolj ko je trpljenje množično in dlje ko ga gledamo, težje ga dojemamo kot nekaj konkretnega. En obraz nas lahko pretrese bolj kot številka o tisočih mrtvih. In kar nas je prvič šokiralo, lahko ob nenehnem ponavljanju postane nekakšen beli šum vsakdana.

In meja se počasi premika. Da bi se družba premaknila na slabše, sploh ni nujno, da večina ljudi podpira krivico, nasilje ali zlorabo moči. Zadošča, da dovolj ljudi molči, ker mislijo, da se jih ne tiče, da bo ukrepal kdo drug ali da še ni tako hudo. Toda kdaj je pravzaprav dovolj hudo?

Elie Wiesel je v istem govoru dejal, da mora povsod, kjer so ljudje preganjani in sta ogrožena njihovo življenje in dostojanstvo, njihova stiska v tistem trenutku postati središče našega vesolja. Pravi preizkus zato pride takrat, ko se krivica (še ne) dogaja nam. Morda si lahko še govorimo, da smo varni, morda se nam zdi pametno, da se ne izpostavljamo. A ne delajmo si utvar: če bomo tiho, ko pridejo po njih, bomo prej ali slej na vrsti tudi mi. Morda ne jutri, a nekaj je gotovo: molk je jalov varuh.

Danes mora biti upor zato dolžnost razumnega človeka, ki ve, da se je na trpljenje že navadil, a si ne dovoli, da bi se s to svojo otopelostjo, če hoče ostati človek, tudi sprijaznil.