Melita Meršol: Hvala, Brega in fantje, da ste za nekaj ur ustavili čas

Đurđevdan, jurjevo, je praznik, ki ga pravoslavni kristjani praznujejo v čast svetemu Juriju, po legendi je znan po boju z zmajem, kar simbolizira zmago dobrega nad zlim. Pomeni tudi dan svetlobe, prebujenja narave in novega življenja, sam praznik pa zaznamuje začetek pomladi. Ljudje okrasijo svoje domove z venci iz zdravilnih zelišč in se umivajo z »đurđevdansko vodo« (vodo s cvetjem), kar naj bi prineslo zdravje in lepoto. Đurđevdan je globoko zakoreninjen v tradiciji kot čas upanja in veselja.

Nadvse veselo pa je bilo tudi na nedavnem koncertu skupine Bijelo dugme, ki je v ljubljanskih Stožicah poskrbela za večer jugonostalgije. V okviru poslovilne turneje Doživjeti stotu, ki so jo posvetili 50-letnici svojega delovanja in poimenovali po eni svojih uspešnic, so občinstvo vseh generacij razplesali in mnoge tudi ganili do solz. Njihove pesmi so se zapisale v kolektivni spomin in ostajajo del glasbene dediščine nekdanje skupne države. Obogatena s pihalno, trobilno in godalno sekcijo ter dodatnimi glasovi je skupina koncert pripeljala do vrhunca s pravim slavjem prav ob skladbi Đurđevdan. Legendarni ustanovitelj skupine in kitarist Goran Bregović pa si je ob slovesu zaželel, da bi si »to noč starih pesmi zapomnili«. Zagotovo si jo bomo, posebno če tako čaroben koncert doživiš s svojim najljubšim stricem in prijatelji.

Tako kot đurđevdan vsako leto prinese obljubo novega začetka, je tudi ta večer v Stožicah prebudil nekaj podobnega – spomin na mladost, prijateljstvo in obdobja, ki jih nosimo v sebi. Ob zvokih skladb skupine Bijelo dugme se je preteklost za hip zlila s sedanjostjo, hrepenenje pa z občutkom hvaležnosti. In ko so zadnji akordi potihnili, je v zraku ostalo prav tisto, kar simbolizira jurjevo, pardon đurđevdan – upanje, da se najlepše stvari vedno znova vračajo, tako kot pomlad in kot pesmi, ki nikoli ne utihnejo.

Hvala, neponovljivi Brega in fantje, da ste za nekaj ur ustavili čas. »Evo zore, evo, zore ...«