Mateja Florjančič: Vedno več peniafobije v svetu popolnih zaslonov

Pred kratkim sem naletela na pojem peniafobija. Ta sicer ni uradno priznana kot samostojna psihiatrična motnja, se pa v medijih in popularni psihologiji izraz uporablja za opis strahu pred ekonomsko negotovostjo in neuspehom v življenju.

Epidemije, draginja, dvig cen stanovanj, negotove razmere v svetu so okrepili zlasti med mladimi iz leta v leto naraščajoč pojav, družbena omrežja ga še stopnjujejo. Na njih prevladujejo idealizirane različice življenja: popolna stanovanja, idealni odnosi, eksotična potovanja, hiter uspeh. Z zasloni osvetljen svet ustvarja privid popolnosti. Ko s spletnimi podobami vzbujena pričakovanja nenadoma trčijo ob resnično življenje, nastane boleče neskladje, to rodi tesnobo, strah in občutek neuspeha. Nenehno primerjanje z drugimi in splošni pesimizem ustvarjata plodna tla za razvoj peniafobije.

Pa smo spet pri težavi, pred katero si še vedno zatiskamo oči. Stroka, velikokrat se žal zdi, da bolj ali manj neuspešno, svari pred nevarnostjo zaslonov in vsebin, ki pompozno skačejo iz njih, ter poudarja, da niso le nedolžna zabava. Sploh ko gre za mladostnike, ki ne dojemajo, da nihče ne objavlja estetsko nedovršenih prizorov, in za otroke, prepogosto prehitro izpostavljene dražljajem, ki jih odmaknejo od resničnega sveta. Podjetje, ki na trg pošilja čokoladna jajčka z igračko, vabi k uporabi aplikacije, namenjene otrokom, starim približno od štiri do devet let. Otrok si ustvari profil, skenira kodo/igračo in vstopi v virtualni svet ... Samo povem.

Na nevarnosti družbe, potopljene v elektronske naprave, že leta glasno opozarja Miha Kramli, terapevt, ki zdravi tudi zasvojene s sodobno tehnologijo. »Pred kakšnimi štirimi leti sem govoril, da je vsako leto slabše. Potem, da je vsak mesec slabše. Potem da je vsak teden slabše. Potem sem začel govoriti, vsak dan je slabše, zdaj govorim, da je vsako uro slabše,« pravi.

PREBERITE ŠE -> Miha Kramli: Kot alkoholika ne damo v vinsko klet, otroku ne damo zaslonov v sobo

Veliko se polemizira o risankah, ob katerih so odraščale pretekle generacije, in pravljicah, ki so jim grele večere. Te so sporne, sporno pa ni, če ima otrok že v vozičku tablico in starš na sprehodu ali pri mizi brska po telefonu … Ali snema in objavlja idealne prizore.

Prišli smo tako daleč, da v eni od naših ustanov za pomoč osebam z duševnimi težavami odpirajo oddelek, namenjen mladim mamicam. Ker ko z dojenčkom pridejo iz porodnišnice, vse prevečkrat ugotovijo, da zadeve niso vedno tako lepe, kot so jih prikazovale vplivnice na družbenih omrežjih.

PREBERITE ŠE -> Urednica Živ Žava Martina Peštaj: Ko sem videla to risanko, sem vedela, da bo uspešnica

»Fotografirajo se, ko zanosijo, ko odkrijejo spol otroka, ko dete položijo v lupinico, a doma jih čaka resnično življenje, drugačno od iluzornih objav. Nenadoma so izgubljene v resničnem svetu, saj ne vedo, kaj bi počele z otrokom, kar v njih izzove tesnobo, s katero se ne znajo ali ne zmorejo spoprijeti. Primerov je toliko, da je nastala potreba po takšnem oddelku,« mi je bilo zaupano.

Dejstvo: dokler ne bomo kot družba priznali, da digitalna iluzija ni nedolžna dekoracija vsakdana, bo še naprej trpela samozavest celih generacij. In vprašanje: kaj ni skrajni čas, da dvignemo pogled in se namesto navzdol zremo naprej?