Mateja Florjančič: Slika, ki jo riše prezgodnja pomlad, ni romantična

Februar je bil v naših koncih nekdaj mesec tihega pričakovanja. Mrzel, pogosto zasnežen, z ledenimi jutri in poledenelimi potmi. Po ljudskem izročilu je prinašal prav poseben mejnik: »Matija led razbija, če ga ni, ga naredi.« Rek je opominjal, da je zima 24. februarja na mizo položila karte: bodisi z odjugo bodisi z novo pošiljko mraza. Dandanes je izkušnja le še odsev nekega drugega časa, Matija pa je ostal brez dela.

Ledu skoraj ni več, če že pride, je zgolj mimobežen gost, ki hitro tudi odide. Namesto škripanja snega pod nogami poslušamo kapljanje iz žlebov, namesto zasneženih poljan že januarja po obronkih gozdov pozvanjajo zvončki in se bohoti teloh. Sodobni Valentin, prav tako februarski, nima ključev do korenin, temveč odklepa kar cvetove. Spomnim se časov, ko smo se namučili, da smo šopke znanilcev pomladi, ki so komaj dobro pokukali iz še zaspane zemlje, za osmi marec nabrali mamam in učiteljicam. Tudi zdaj to ni mačji kašelj, skoraj jih ni več. Kajti narava ne čaka mejnikov, ravna se po temperaturah in se iz zimskega spanja prebuja tedaj, ko naj bi po koledarju še globoko spala.

PREBERITE ŠE -> Manca Čampa Pavlin: Je 40-dnevni post res vreden odrekanja?

Verjamem, da je marsikomu povšeči, da lahko v omaro pospravi debele bunde in tople plašče ter ugasne potratne peči. A širša slika, ki jo riše prezgodnja pomlad, ni čista romantika. Je glas, ki opozarja, da ne ravnamo prav in da smo do našega planeta nesramno brezbrižni.

Ljudski pregovori so nastali iz dolgoletnih opazovanj narave. Bili so koledar brez papirja, napoved brez meteorološke postaje in sodobnih tehnologij. V njih so bile zbrane izkušnje preteklih generacij. Tistih, katerih pripadniki, če so še med nami, najbolj občutijo nova pravila. Stara modrost ne izgublja vrednosti, izgublja pa zanesljivost. Ne zato, ker bi bila napačna, temveč ker se svet vrti po novih pravilih.

Ker torej letos ob Matiji ni ne ledu in ne prave zime, je morda čas, da ljudske pregovore začnemo brati drugače; ne kot napovedi, temveč kot opomnike, kako tesno so bili naši predniki povezani z naravo. Opazovali so jo, spoštovali in se ji prilagajali. Danes potrebujemo prav to in več zavedanja, da je skrajni čas, da ponotranjimo modrost severnoameriških Indijancev iz plemena Hopi, ki pravi, da Zemlje nismo podedovali od svojih prednikov, temveč smo si jo izposodili od svojih otrok. Nismo njeni lastniki, smo le začasni skrbniki, vprašanje pa je, kakšno bomo predali iz rok.