Mateja Florjančič: Šesti januar je bil za teto in za nas pomemben opomnik

Današnji dan je bil nekoč jasen mejnik. Dan, ko se je življenje z novim letom vrnilo v običajen ritem. Brez dramatičnih objav in vprašanj, ali je še prezgodaj za pospravljanje bleščečih ter dandanes velikokrat pretiranih okraskov. Takrat se je vedelo: vsi, tudi zadnji prazniki v letu, imajo dan začetka in dan konca, vmes pa se zvrstijo doživetja in stkejo pregrinjalo spominov.

Ena nit v njem je nit moje tete, ki je živela nad nami in vsako leto, nič prej kot na božični večer, pod drevescem postavljala jaslice ter jih ob svetih treh kraljih pospravila. V misli se mi ne prikrade zato, ker bi imela najlepšo, po zadnji modi okičeno smrečico, ampak ker je do minulih dni brez velikih besed gojila močno spoštovanje. Keramične figure pastirčkov, ovčk, peric in svete družine je počasi, z občutkom zavijala v star papir ter jih polagala v z vato obloženo škatlo, v kateri so čakale naslednjo priložnost, da uprizorijo staro zgodbo.

Steklene okraske, še iz časa Franca Jožefa, kot se je včasih pošalil oče (in se ni veliko zmotil), je previdno odstranjevala z že suhih vej brinja in jih polagala k počitku. Različnih oblik, barv in velikosti so kazali sledove let in pripovedovali zgodbe vseh, ki so jih na veje obešali dolgo pred našim časom. V njih ni bilo dovršenosti instagramskih objav in svežih, že oktobra izrisanih božičnih trendov, bil pa je nežen šepet preteklosti. Zadnje je odstranila lučke. Lične, v obliki cvetov božičnega kaktusa so v pravkar minulih praznikih nežno utripale na drevescu in v nasprotju z novodobnimi light showi za sosede v zavetju doma izžarevale mirnost ter spokojnost.

PREBERITE ŠE -> Ksenija Benedetti: Šlamparija v Sloveniji ni le proceduralna, je simbolna

Delo je najraje opravljala sama. Iz previdnosti. Nam, otrokom, ni zaupala rokovanja z zanjo dragocenimi krhkimi predmeti. Bala se je, da bi jih spremenili v črepinje. Bolj srečna je bila, če smo jo opazovali izza mize, grizljali že suho, a še vedno slastno potico in srebali njen posebni čaj. Drobtine in spoštljiva razdalja so bile naš prispevek k tradiciji.

Zastareli okraski niso sledili okrasitvi doma in estetiki znanih ali malo manj znanih zvezdnikov ter vplivnežev, katerih dekoracija je bolj kot simbolu družinske povezanosti namenjena scenografiji samopromocije, dopolnjeni z ujemajočimi se kostumi. Ne, predstavljali so kontinuiteto, občutek, da nismo prvi in da ne bomo zadnji, predvsem pa dejstvo, da prazniki naj ne bi bili osnova za prodajne strategije. Šesti januar je teto, in z njo nas, opominjal, da se prazniki ne končajo zato, ker bi izgubili vrednost in se v sodobni dobi kratkoročne pozornosti ne bi več dobro tržili, ampak ker jo tudi z nežnim zaključkom ohranjajo.

PREBERITE ŠE -> Mateja Florjančič: Vedno več peniafobije v svetu popolnih zaslonov

Morda bi zato danes namesto novih objav shranili kakšen spomin in z ugašanjem lučk ozavestili njihov prvotni pomen in namen. Predvsem pa si vzeli predah in ne začeli nemudoma razmišljati o tem, kakšne fotogenične instalacije bodo pri nas doma nastale za veliko noč.