Manca Čampa Pavlin: Je 40-dnevni post res vreden odrekanja?

Pustnemu torku tradicionalno sledi pepelnična sreda in z njo priložnost za post, ki pravzaprav kliče po razmisleku o tem, čemu smo se v svojem življenju pripravljeni odpovedati.

In zdaj, ko se nevzdržno bližam 40. letu, se vedno pogosteje srečujem z mislijo, kaj je sploh vredno posluha in česa mi, z vsem zavedanjem o sebi, resnično ni več treba početi. Veliko bližja od samega odrekanja za vsako ceno, mi je misel o tem, kakšen je namen določenega početja in predvsem, kaj lahko vsak dan sproti naredim zase.

Tako sem se pred tremi tedni odpovedala pitju kave. V resnici je šlo za notranji vzgib, ki za posledico ni imel ničesar drugega kot to, da sem bila nekaj dni bolj utrujena in zaspana, nato pa se je telo navadilo.

Po predlogu krasnih ženskih znank sem v svojo rutino vnesla nekaj ajurvedskih ritualov, med drugim oljenje in ščetkanje telesa ter jutranje pitje tople vode s kurkumo in poprom. Odstranjevalce ličil sem zamenjala s kokosovim maslom, ki mi služi tudi kot krema za obraz in telo ter maska za lase.

Tedenski rekreaciji sem dodala tek, ki skrbi za to, da se napolnim s svežim zrakom in kreativnimi idejami, večernemu branju knjig pa nekaj dihalnih vaj za sproščanje. In ko me je prijateljica vprašala o moji doslednosti, sem se v mislih glasno nasmejala. Seveda sem dosledna, v svoji nameri, ampak ja, dan nikakor ni izgubljen, če se vsake toliko tudi malce pregrešim.

Čemu si v življenju tako zelo predan, da si se pripravljen za 40 dni zavezati, ali po drugi strani odreči? In to v svetu, ko smo zasičeni z nešteto stvarmi. Smiselno je potegniti črto in se pogovoriti s seboj o svojih vrednotah in prioritetah, ki so v samem vrhu naših kot tudi Maslowih potrebah, čeprav se s samo hierarhijo slednjih ne strinjam povsem. V nasprotnem primeru bomo iz sebe delali mučenika in trpeli zaradi trpljenja samega, namesto da bi uživali v samem procesu. Veliko bolje se mi zdi raziskovanje vsega, kar nam v življenje prinaša radost, tudi če ne gre za disciplinirano izvajanje štiridesetih dni.

Objeta v naravi sem se počutila kot v paralelnem svetu

Ko sem raziskovala dalje in razmišljala o ritualih, ki bi si jih lahko privoščila, me je spomin ponesel na zimski dan razvajanja, ki sem ga preživela v treh različnih termah. Če sem se v Termah Dobrna ob odličnem zajtrku spraševala, kako bi čisto vsak dan lahko začela z mislijo, da si privoščim samo še stvari, ki so dobre zame, sem se objeta v tamkajšnji naravi počutila kot v paralelnem svetu, kjer za več trenutkov odložiš tehnologijo in se med ljudmi, ki se znajo ustaviti, počutiš, kot da je to nekaj, kar bi lahko prenesel v svojo dnevno rutino.

V navdih mi je bila tudi slika Sophie Loren, ki priča o tem, da je znana italijanska igralka v Dobrno v času svoje največje slave hodila povsem inkognito, bojda zaradi težav z neplodnostjo in najverjetneje zaradi sloveče termalne vode. Ob tem sem razmišljala o zgodbah, ki jih izvemo, če se kam odpravimo ali kot pravi šala neznanega avtorja na družbenih omrežjih: »Potuj, da bodo tudi vsi, ki ti sledijo, lahko videli svet.«  Pripovedovanje zgodb je zagotovo ena od reči, ki gre najlepše od ust do ust, zato se je vsake toliko smiselno odpraviti na lepše.

Tako dobro sem se počutila tudi v hotelu Atlantida v Rogaški Slatini, kamor bi z veseljem še kdaj odšla na vikend pobeg s prijateljicami. Bazen z butično savno in solno sobo je dovolj pomembna odskočna deska, da si napolniš baterije in še nekaj časa razmišljal o občutkih sreče. Te sem bila več kot deležna v termah Šmarješke Toplice, ki so mi glede na stalno prebivališče najbližje, a se nisem dostikrat ozirala po programih, ki jih izvajajo.

Po individualnem posvetu z nutricionistko sem dobila vpogled predvsem v »slow food« prehranjevanje in pomembnost vnosa hranljivih snovi v svoje telo. Bistra zelenjavna juha pred vsakim obrokom je zagotovo ena od reči, ki jih bom vnesla tudi v svojo kuhinjo, pa tudi spoznanje, da v resnici pojem čisto premalo vlaknin. Zdi se tako zelo enostavno, ko ti nekdo več dni zaporedoma pripravlja individualni jedilnik, ki je usklajen s tvojimi potrebami, kako ta avtomatizem prenesti v svoj vsakdan, pa je večja umetnost. Začela sem s tem, da trikrat dnevno pojem za dve pesti solate, ki zajema vse barve zelenjave, vsaj dva do tritedensko skušam uživati fermentirana živila, ostalo prepuščam počutju oz. temu, da poskušam svoje telo čimbolje slišati. Mi uspeva? Na trenutke bolje kot sem pričakovala, spet drugič ne slišim ničesar.

Smo skupek prepričanj, ki so nas skozi življenje v družbi izoblikovale

Zanimiva so dejstva, ki pričajo o tem, kako zelo različno dojemamo svet. Med tem, ko humanistična psihologija opozarja, da je odrekanje zdravo le, če izhaja iz osebne izbire in pri tem ne zanemarja človekovih temeljnih potreb, pa so stoiki verjeli, da je odrekanje pot do notranje svobode in neodvisnosti od zunanjih okoliščin.

Podobno razmišljajo tudi vzhodne duhovne tradicije, ki odrekanje razumejo kot zmanjševanje navezanosti, ta pa posledično človeku pomaga do večjega notranjega miru. Krščanska tradicija odrekanje dojema kot duhovno disciplino, ki krepi vrednote, sočutje in odnos do skupnosti, nevropsihologija pa pravi, da je odrekanje povezano z delovanjem možganskih centrov za samokontrolo, ki jih je mogoče z vadbo krepiti.

Zelo realistično je razmišljanje zgodovinarja, misleca in pisatelja Yuvala Noaha Hararija, s katerim se poistovetim, in pravi, da ljudje mislijo, da sprejemajo odločitve svobodno, v resnici pa jih pogosto vodijo biokemični algoritmi, ki so jih oblikovali evolucija in kultura. In če smo ujeti v prepričanja, da nihče ne oblikuje naše resnice ter da se sami odločamo o svoji usodi, je morda bolje, da se čim prej sprijaznimo, da smo skupek prepričanj, ki so nas skozi življenje v družbi izoblikovale. Bo vsaj malce lažje dihati.

In če se potopim še malce globlje, v miselnost jamajškega duhovnega učitelja Mooja, ki meni, da odrekanje ni odpoved življenju, temveč opustitev navezanosti na ego, misli in identitete, ki ustvarjajo trpljenje. Je potem sploh še smiselno razmišljati o tem, ali se postiti ali ne?

Se je smiselno za polnih 40 dni odrekati nečemu, medtem ko bi bilo veliko bolje, da se osredotočimo na lepoto življenja samega in stvari, ki nas v življenju spravljajo v pogon, nam polnijo srce in narišejo nasmeh na obraz. Ob tem se sprašujem, ali je kapitalistično naravnanemu svetu, ki nas prazni in utruja, uspelo, da se v svoji apatičnosti in s skrivanjem za politično korektnostjo veliko raje osredotočamo na odrekanja, pomanjkanja, negativizem, kot da se osredotočimo na lepe reči, ki nas bogatijo. Ker sem večni optimist po poklicu, kot je nedavno v podkastu Onaplus dejal tudi neverjetni Patrik Jagunić, bom vedno in povsod stavila na življenje samo, skozi najbolj rožnata očala, kar jih premorem.