Tudi zjokale so se pri meni. Matere, ki so leta in leta dajale – vse. Ne le ob prvih korakih, ko so nogice iskale ravnotežje, pač pa v vseh fazah: bolezni, šoli, puberteti, stiskah. Ljubezen brez urnika. Skrb, ki ni štela ur. Srce, ki je bilo vedno tam. To so mame, ki živijo za svoje poslanstvo.

Je preveč ljubezni zares lahko preveč?

Prave mame – tiste, ki znajo ljubiti, tudi ko so utrujene – so temelj sveta. Tolikokrat opevane, tolikokrat prezrte. Njihova ljubezen polni romane, filme, pesmi. Žal pa tudi čakalnice psihoterapevtov. Je preveč ljubezni zares lahko preveč? Lahko postane globoka predanost samoumevna, brez notranje etike po vračanju ljubezni in skrbnosti? Kot kaže, prej da kot ne.

Žal pride trenutek, ko se mnoge vprašajo: Ali sem ljubila zaman? Ko ugotovijo, da se otroci odmikajo od klene smeri odraščanja in delovanja v svetu; ko iščejo bližnjice, ki jim škodijo. Ko življenje vzamejo kot eksperiment, kot oder, na katerem lahko počnejo prav vse, česar se jim zahoče.

Sporočam nekaj besed mater, ki so se mi zaupale: »Ko odrasel otrok ...