Ksenija Benedetti: Šlamparija v Sloveniji ni le proceduralna, je simbolna

Prihaja dedek Mraz (ali Božiček – kakor vam je ljubo). Sopihal bo skozi naše dimnike in se plazil po prezračevalnih sistemih, naredil bo čisto vse, da bo prižgal luči v očeh otrok. Ne bo govoril, ne bo nakladal, kaj vse bo naredil, in ko mu ne bo uspelo, hitel razlagati, zakaj mu ni in da so vsega krivi preozki dimniki in zapletene inštalacije v hišah in zlobni palčki, ki so mu nagajali. Naredil bo, kar mora, ker ima jasen cilj, ki ga mora brez izgovorov doseči. In ker ima polno odgovornost osrečiti otroke. 

Kako je pa kaj z našimi cilji?

Hm. Začelo se je kot slaba vaja iz improvizacije: vrata so se odprla, papirji so zašumeli, izjave so se zapletle same vase in država je za hip delovala kot zmeden statist v lastnem filmu. Izpustitev osumljenca umora Aleša Šutarja ni bila le pravni dogodek, temveč tiste vrste predstava, pri kateri publika ne ve, ali naj kliče gasilce ali psihiatra. Ne zato, ker pravo ne bi imelo pravil, temveč zato, ker je nekdo pozabil na njihova navodila za uporabo ali jih ne razume dobro. Šlamparija pri najprej priporu in nato izpustitvi ni le ponesrečeno naključje, je pogosto že kar sistem. Je stanje duha, v katerem institucije nekaj govorijo, a nič ne povedo; nekaj delajo, nato pa zrušijo; nekaj pojasnjujejo, a ne razložijo; ravnajo, kot da vedo, kaj počnejo, medtem ko iz njihovih obrazov bereš: »Zamočili smo.« Ali: »Upamo, da se bo vseeno nekako izšlo.« In ko država upa ...