Ksenija Benedetti: 60. Ko prvič spiješ kakšno tableto, brez katere ne gre več

Šestdeseta so šestdeseta, zakaj bi olepševali »okoliščine«. So tista leta, ko morda večkrat kot v petdesetih pozabiš, kje si pustil ključe, a se natanko spomniš, da te svetovna politika in vse, kar sodi pod dežnik vedno lačnega kapitala, že neskončno dolgo (in še vedno) imata za norca.

Ko prvič zjutraj spiješ kakšno tableto, brez katere ne gre več, a še vedno lahko s pestjo in z besedo udariš po mizi. Ko te hočejo spraviti v digitalno identiteto, pa si še vedno zelo živa oseba, z občutki, ki niso emotikoni.

Življenje je bilo z mano zelo prijazno in neskončno hvaležna sem za to. Imela sem starše, ki si jih lahko samo želiš. Otroštvo in mladost sta bili iz priročnika Kako najbolje doživeti srečni in poučni prvi dve dekadi življenja. Dovolj je bilo sredstev, da sem lahko študirala in da mi ni manjkalo ničesar. Tudi Levisk ne.

Prva služba je čakala name, druga služba je prišla sama od sebe kot feniks iz krize, tretja služba je bila komet z neba, četrto sem si pa zamislila sama. Bolezni sem srečevala le občasno in vse so bile rešljive. Smrti bližnjih se ni dalo izogniti, te so bolele najbolj od vsega ...