Dovolj je bilo jokanja. Dovolj cinizma, s katerim si mažemo kruh, ker nam zmanjkuje masla. Dovolj godrnjanja, dovolj analitičnih razprav, ki razgaljajo svet, da je v razsulu – in nato gredo spat, ker je naslednji dan služba. Danes bomo pozitivni! (Haha.)

Brskam po ovinkih v glavi, da bi odkrila skrite kotičke, kamor so se skrili plusi. Ko posvetim v bolj osebne vijuge, jih najdem veliko in veliko je zato tudi moje iskrene hvaležnosti. Ko pa želim poiskati družbene, se mi zatika. Pa brskam še naprej.

Ja, dajmo pozitivno. Ne v new age stilu »vse bo okej, pogladimo kristale, objemimo drevo«, ampak v smislu: »svet gori, ampak mi vseeno vzamemo vedro in gremo gasit.« Ne zato, ker bi imeli iluzije. Ampak ker nočemo biti del množice, ki ob ognju peče hrenovke in čevapčiče in se jim fučka za vse, razen za svoj piknik.

Včasih se ta isti svet – kljub svoji otopelosti in mračnosti – rahlo zatrese. Zazvoni kot star majhen zvonček na vetru, kot pritajen opomin, da še obstaja nekaj. Človečnost. Pogum. Solidarnost. Empatija. V kotih človeške pokončnosti, tam še najdemo okruške človečnosti, ki jih nič in nihče ne more poteptati.

Ko se dogodi čudež, ampak z opombo pod črto

Hamas in Izrael sta podpisala mirovni sporazum. Še enkrat: Hamas. Izrael. Mirovni. Sporazum. Nič ne manjka v tej povedi.

To seveda ni mirovna pogodba iz pravljice, kjer se sovražniki objamejo. To je popacan mir. S kompromisi, ki bolijo. S tišino, ki reže. Z jezo, ki bo še trajala. Z mnogimi mrtvimi in razrušeno Gazo. Ampak: ljudje tam trenutno ne umirajo! In to je zdaj najbližje čudežu, kar ga lahko imamo.

Potem pride dodatek, tista grenka češnjica na vrhu že tako razpokane torte: Nobelova nagrada za mir sicer ni (še) šla v roke Trumpu, šla pa je h gospe, ki jo je na nek način Trumpu posvetila. Tistemu, ki je dolgo nemo podpiral bombardiranje, vsako zločinsko blokado, vsako “self-defense” klanje. Morda komisija ne mara Assanga, niti Francesce Albanese. Morda jim ni čisto jasno, kdo je stal na palubah Flotile Sumud. Žal mi je, da taki junaki niso za Nobelov vrh. Pa bi še kako morali biti.

Ampak hej – naj ima gospa svojo nagrado. Če je cena miru to, da si narcis lahko reče, da je nekaj naredil prav in da je rešitelj sveta – naj bo. Samo da je mir končno tu. Mir, ki ne pride zato, ker smo mi pripravljeni. Pride zato, ker se vsi končno naveličajo umiranja. In če je bil za začetek potreben Trump, naj bo. In mu za to lahko samo čestitamo. Kljub vsemu.

In pri nas …

In medtem se zgodi nekaj slovensko absurdnega. Premier potrebuje ...