Ksenija Benedetti: Pa ljudje, kaj vam je? LJUDJE! KAJ VAM JE???

Tam prirejajo festival Na dragatuškem placu in tam živijo posebni ljudje, ki prav po Pavčkovo v sebi nosijo sonce in preganjajo sence.

Njihovo gostoljubje je dragoceno darilo. Z Borisom kot gosta na odru ne zaideva več na tovrstne pogovore, a sva tokrat naredila izjemo zaradi Bele krajine, s katero ima Boris posebno vez, in tudi zaradi naše ljube Vesnice (fatalke Vesne Milek), ki je ta pogovor vodila.

Boris je bil v elementu, Vesna briljantna kot vedno, pa tudi meni se je nenavadno razvezal jezik, bilo je prav fino. Trg s 400 gledalci je vibriral z belokranjskim odprtim srcem. In potem je Vesna o tem večeru in tamkajšnjih organizatorjih in festivalu in Beli krajini napisala kolumno, ki ji je prilepila tudi fotografijo naju z Borisom.

Delo je članek objavilo tudi na facebooku. Bilo je zelo veliko všečkov, a ko sem brala nekatere komentarje (predvsem dva sta bila izrazita), sem si (kot že ničkolikokrat) glasno mislila: pa kaj mi/nama je tega treba?

Pod članek Vesne Milek se je ob bok pozitivnim odmevom zlila tudi greznica, ki se ji vsakič znova čudim (kot bi bila res »blond« in ne bi dobro vedela, da se to itak redno in kronično dogaja mnogim). In potem me vedno zasrbi in – saj vem, da je to izguba časa in miru - odgovarjam temu sejmu ničevosti.

Ne morem verjeti, vsakič ...