Čas teče. Zanj ni čakalnih vrst.

Kje točno se začne sprenevedanje in kje konča resničnost? Morda tam, kjer v kliničnem centru prazne postelje čakajo bolnike, bolniki pa na urgenci čakajo na postelje – a se nikjer ne srečajo. Zakaj? Ker ni dovolj medicinskega osebja, ker manjkajo ljudje, zdravniki, sestre, negovalke … (v obeh spolih seveda). Ker – sistem. Ker – se prebivalstvo stara. A vse to vemo že leta in leta, naredilo se ni pa nič bistvenega.

Vsi tisti, ki držijo naše zdravstvo skupaj z eno roko v urinu in drugo v Excelovi tabeli – delajo za denar, ki bi v kakšnem drugem sektorju veljal skoraj za žalitev. In potem nas z ekrana politiki nagovorijo z nasmehom, da bo zdaj zdaj bolje, da se čakalne vrste krajšajo (če laž ponavljaš dovolj dolgo, postane resnica – ali kako že?), da se čaka samo še nekaj mesecev, nekaj glasov, nekaj koalicijskih sej.

Medtem pa čas teče. Zanj ni čakalnih vrst.

Na urgencah nekateri razčlovečeno čakajo. Tudi po štiri noči. Ne zaradi pomanjkanja zdravil, ne zaradi predanega osebja, ampak zaradi sistema, ki se sesuva kot Gaza. Zgoraj, na oddelkih ni prostih postelj – oziroma – ko postelje so – ni osebja, ki bi jih ob teh posteljah potrebovali. Ker kader odhaja. Ker kader pregoreva. Ker kader ni več kader, niso ljudje, ampak neka abstraktna statistika, ki se je zataknila v zbirokratizirani strategiji razvoja človeških virov do leta 2035.

Sistem, ki ne razume, da brez ...