Ksenija Benedetti: Dragi moj Vinci, prosim, ne zmerjaj angelov

»Katero sadje imaš najraje?«

»Gozdne jagode.«

»Ne, mislim, tako sadje, ki rase na drevesu.«

»A ja! Potem pa marelice.«

»Okej. Dobiš marelico.«

Predlani poleti sta prišla z Barbi na naš vrt. Poleg obvezne steklenice najboljšega viskija si nama prinesel drevo. Marelico. »Da vaju bo spominjala name, ko me več ne bo,« si rekel. Letos spomladi je tvoje naše drevo obilno cvetelo in poleti malce manj obilno rodilo: natanko dve najslajši marelici. »Natanko dva sadeža, po enega za vsakega od vaju,« si rekel. »Marelica že ve, zakaj.«

Ko sem te nazadnje vprašala, kako si, si odgovoril: tako kot ognjenik Vezuv. Imel je moč uničenja in bujnega cvetenja. Njegovi izbruhi so ustvarjali najbolj plodno zemljo in hkrati uničevali civilizacije. Zdaj zgolj včasih malo prdne in po njem postopajo turisti.

Kaj si bil in še si, vsi vemo. Bil si vse. Vse. Eruptivna moč, vulkan strasti, surov talent, vsestranski ustvarjalec, skoraj vesoljec. Režiser, scenarist, skladatelj, slikar, scenograf, montažer in igralec. Partner, mož, oče, prijatelj. Hipnotizer kokoši. Kvantno svoboden umetnik mnogih galaksij. Ni kotička ustvarjanja, v katerega ne bi podrezal s svojo lučjo.

Pred sto leti sva se – oba še mlečnozoba - prvič prijateljsko zataknila ...