Brkinska idila

Včeraj smo bili v Brkinih, kjer med jablanami in slivami živijo moje korenine. V Postojni sem zavila z avtoceste in krenila po cesti za Ilirsko Bistrico in tam nekje zavila proti Premu. Blizu so Pregarje, rojstna vas moje mame.

Cesta se nežno preriva skozi naravo, travnike, polja, nekaj gozda. Kot bi pokrajina sama poskušala ohraniti vsaj delček reda, ki ga ljudje tako vztrajno rušimo. Vmes so nas pozdravile krave, ovce, koze, ki so se – brez nobene skrbi na svetu – mirno in prav uživaško pasle po travnikih z izrazom, kot da vedo nekaj, kar mi ne: da je svet lep, dokler ga ne začne razdirati človek. 

Če bi obstajala nekakšna pisarna za urejanje zemeljskih grozot, bi eno prvih vstopnih okenc gotovo pripadalo živalim. Svojega glasu nimajo (razen, ko jim ga posodijo ozaveščeni ljudje), zato lahko z njimi mnogi ravnajo, kakor se jim zahoče. Nekdo lovi mačke z zračnimi puškami, drugi ima psa na verigi, dolgi ravno toliko, da mu uspe vdihniti zrak, ne pa življenja.

No, verig pri nas na srečo več ne bo. Upam, da ne bo zdaj zato vzklila človeška podla »iznajdljivost« in pse z verig potisnila v 2x2 metra majhne bokse.

Ne morem razumeti, kaj šele sprejeti, da lahko nekdo muči živali. Verjemite mi: kdor lahko muči žival, bi lahko mučil tudi človeka — če bi se mu priložnost le malce udobneje namestila pod noge, recimo v obliki vojne ali kakšne druge priljubljene človeške zabave. Ker človek je edina žival, ki zna uživati v lastni krutosti. 

Božičnica: ko delodajalci vidno postanejo alergični

Kmalu bo december. Ne bo vesel za vse. Ampak, hej, dobili bomo božičnico. Delodajalci vpijejo, da to obveza nikakor ne sme biti. Da naj da tisti, ki lahko da. V resnici bi zanje bolj veljalo: naj da tisti, ki želi dati; torej: če tudi tisti, ki ima veliko, ne želi dati, naj ne da.

Delavec je za nekatere menda lahko srečen že zato, ker mu dovolijo dihati isti zrak kot lastniki kapitala. Ko pridemo do božičnic, se najbolj oglašajo prav tisti, ki imajo toliko dobička, da bi lahko brez težav razdelili nekaj zrn tudi navzdol in bi še vedno jedli iz zlatih krožnikov, pa raje zategnejo pas delavcem in si sami popustijo gumbnico na računovodskem trebuhu.

Ironično je, da ti isti najraje objavljajo motivacijske citate o tem, da so »zaposleni srce podjetja«. A resnica je preprosta ...