Ko sem sporočilo poslala prijateljici, sem njej in njenim sodelavkam polepšala noč
Tokrat si bom, na današnji dan, mednarodni dan medicinskih sester, in nekoliko tudi v duhu povolilnega dogajanja ter preigravanja, dovolila povzeti misel publicista Marka Radmiloviča, ki si je z njo prislužil nagrado bob leta 2025 časopisa Večer: »Na začetku in koncu človekovega življenja, pa kar nekajkrat tudi vmes, stoji medicinska sestra. Ne Golob, ne Janša, ne Jezus, ne Mohamed, ne frak in ne talar. Nehajte se zajebavati in jih plačajte.« Ko sem izjavo poslala prijateljici, medicinski sestri, katere urnik je ob turnusih, dežurstvih, nadomeščanju bolniških odsotnosti in pokrivanju dopustov takšen, da iskreno ne vem, kako si ga lahko zapomni, in ki je bila tedaj na delu, sem njej in njenim sodelavkam polepšala noč, mi je pozneje povedala.
Morda prav v tem tiči bistvo, ne v velikih besedah, ne v simbolnih čestitkah, ampak v priznanju, ki ga medicinske sestre v resnici redko dobijo. Njihovo delo je tiho, velikokrat nevidno, a nepogrešljivo. So tiste, ki prve sprejmejo novorojenčka in pogosto zadnje držijo roko človeku, ki odhaja. Vmes je neskončno izmen, dežurstev, praznikov, preživetih v bolnišnicah, počitniških dni v uniformah in trenutkov, ko morajo, čeprav so izčrpane, ostati zbrane.
Kot da bodo vedno tam, ne glede na razmere. Plačilo, delovne razmere, kadrovske stiske, vse to ostaja tema razprav in premišljeno oblikovanih političnih govorov, ob tem pa medicinske sestre še naprej hodijo v službo, če je treba, za čas, ki ga preživijo na delu, plačujejo parkirnino, a opravljajo svoje delo in skrbijo za druge.
V javnosti se o njihovem delu največ govori takrat, ko sistem poka po šivih. Ko zmanjkuje kadra, ko so oddelki prepolni, ko se čakalne dobe daljšajo. Takrat se spomnimo, da zdravstveni sistem niso stavbe, oprema in milijoni, temveč ljudje. In med njimi so medicinske sestre tiste, ki vse držijo skupaj. Ne s političnimi floskulami in obljubami, temveč z znanjem, izkušnjami in, kar pogosto pozabimo, sočutjem.
PREBERITE ŠE -> Navdihujoče življenje prve slovenske medicinske sestre, ki je rešila nešteto življenj
Biti medicinska sestra ne pomeni le opravljati naloge. Pomeni znati poslušati, pomiriti, razložiti. Pomeni stati ob človeku, ko ga je strah, ko ga boli ali ko je sam. To je delo, ki presega urnik in opis delovnega mesta. Je poklic, ki zahteva ogromno strokovnosti, a tudi človečnosti. In prav ta kombinacija je tisto, česar se ne da nadomestiti.
Pa vendar se zdi, da kot družba na njihovo predanost prepogosto gledamo, kot da je samoumevna. Kot da bodo vedno tam, ne glede na razmere. Plačilo, delovne razmere, kadrovske stiske, vse to ostaja tema razprav in premišljeno oblikovanih političnih govorov, ob tem pa medicinske sestre še naprej hodijo v službo, če je treba, za čas, ki ga preživijo na delu, plačujejo parkirnino, a opravljajo svoje delo in skrbijo za druge.
PREBERITE ŠE -> Burno življenje angleške medicinske sestre, ki je revolucionirala zdravstveno nego
Zato je njim posvečen mednarodni dan, ki ga slavimo v čast rojstnega dne Florence Nightingale, utemeljiteljice sodobne zdravstvene nege, več kot le simboličen datum. Je opomnik, da bi morali o njihovem položaju razmišljati vse leto. Da bi morali poslušati, kaj potrebujejo, in to tudi uresničiti. Ne zaradi sistema, ampak zaradi vseh nas, ki se bomo prej ali slej znašli v njihovi oskrbi.
In morda je prav tista misel z začetka najbolj iskrena: nehajmo se sprenevedati. Če vemo, kako pomembne so, potem je čas, da jim to pokažemo. Ne le s puhlicami, ampak z odločitvami, ki bodo omogočile, da bo njihovo delo dostojno nagrajeno. Tako, kot si medicinske sestre zaslužijo.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.