Kdo se boji ženske, ki piše o želvah?

Kaj sploh lahko počne ženska, ki je v partnerskem razmerju s politikom? To vprašanje se pojavi presenetljivo hitro in v Sloveniji tako burno kot nobena druga zadeva ne – in vsakič znova razkrije, kako krhko je naše razumevanje osebne avtonomije.

Žena politika pri nas še vedno prepogosto ni razumljena kot posameznica, temveč kot vloga. Kot podaljšek funkcije. Kot tiha spremljevalka, ki bi morala paziti, kaj misli, kaj govori in – bog ne daj – o čem piše. Miška mala.

Ta refleks ni naključen, temveč globoko zakoreninjen v tradicionalnem pogledu na ženske, ki jih družba tudi danes hitreje kot moške reducira na odnose: čigava je, komu pripada, koga predstavlja.

Gre za star vzorec nadzora nad ženskim glasom. Ne gre za skrb za etiko, temveč za nelagodje ob ženski, ki je hkrati vidna in misleča. Družba pri ženski še vedno raje vidi tišino kot besedo, diskretnost kot mnenje, podporo kot avtonomijo. Zato se njeno javno izražanje hitreje bere kot tveganje, njena beseda kot potencialna zloraba, njena prisotnost kot problem – četudi govori o povsem nepolitičnih, vsakdanjih temah.

Ta logika razkriva dvojna merila. Od žensk se pričakujejo samocenzura, preventiva, umik – ne zato, ker bi prestopale meje, temveč zato, ker bi jih lahko. Že možnost, da bi ženska z glasom zasedla javni prostor, sproži nelagodje. In prav tu je bistvo, ki ga je razkrila razprava v slovenskem prostoru: vprašanje ni, kaj piše, temveč da piše. Da ne ostane v ozadju. Da ne sprejme vloge tihe spremljevalke, temveč vztraja pri tem, da je najprej in predvsem oseba z lastno izkušnjo, razmislekom in pravico do izražanja.

V ozadju odzivov na objavo na tem dotičnem portalu se skriva še ena bojazen – domneva, da bi lahko tudi besede o želvah, odnosih ali drobnih vsakdanjih stvareh močno vplivale na politične odločitve volivcev. A kaj ta domneva pravzaprav pove o našem odnosu do javnosti? Res verjamemo, da so volivci tako krhki, tako sugestibilni, da je njihovo mišljenje mogoče preusmeriti s kolumno o galapaških želvah? Da demokratično voljo oblikujejo osebni zapisi, ne pa programi, dejanja, odgovornost in politične odločitve samih nosilcev oblasti? To deluje še posebej anahrono v času, ko se politične bitke odvijajo drugje - v ritmu družbenih omrežij, v komentarjih, pogosto s pomočjo organiziranih mrež, anonimnih profilov, lažnih novic ter algoritmov.

Takšno razmišljanje ne izraža skrbi za demokracijo, temveč nezaupanje vanjo. Podcenjuje sposobnost ljudi, da ločujejo med mnenjem in močjo, med intimnim zapisom in političnim programom. Volivci niso pasivni porabniki besed, temveč aktivni presojevalci resničnosti. Če jim to zmožnost odrekamo, potem je težava bistveno globlja od ene kolumne, ene avtorice in enega medija – je težava v tem, kako razumemo samo jedro demokratičnega procesa.

Seveda to ne pomeni, da je vse dovoljeno in da mediji nimamo odgovornosti. Ravno nasprotno. Meje so nujne, a morajo biti razumne, jasne in sorazmerne. Ne izhajajo iz strahu, temveč iz presoje. Iz vsebine, ne iz osebnih okoliščin avtorja. Odgovorno urednikovanje ne pomeni utišanja, temveč razlikovanje – in zaupanje, da bralci in volivci to razlikovanje zmorejo tudi sami.

Ko žensko zaradi njenega osebnega odnosa preventivno umeščamo v cono suma, ji v resnici ne očitamo konkretnega dejanja, temveč ji vnaprej odrekamo legitimnost glasu. In s tem nehote potrjujemo miselnost, da je ženska javnost nekaj pogojnega, začasnega, vedno odvisnega od okoliščin in predvsem – od moškega ob njej.

Nedavni odzivi so nas znova opomnili, kako hitro znamo prezreti nekaj zelo preprostega. Osebno razmerje s politikom ne more in ne sme pomeniti izgube pravice do javnega izražanja na nepolitičnih področjih. Žena politika ni funkcija in ni simbol oblasti. Ne nosi pooblastil in ne sprejema odločitev.

In tako se vprašanje znova vrne k začetku. Kaj torej sploh lahko počne žena politika? Morda pa nelagodje, ki ga ob njenem pisanju čutimo, ne izvira iz njenega početja, temveč iz dejstva, da je ženska, ki je ob moškem hkrati vidna, misleča in samostojna in si tega ne pusti vzeti.