Kakšna je cena ženske svobode? 250.000 ali več

Čeprav nam govorijo, da smo danes dohodkovno enake in da si lahko ženske prvič v zgodovini partnerja izbiramo zgolj po karakterju, je realnost veliko bolj zapletena. Teza zveni lepo, skoraj osvobajajoče: ne potrebujemo več varnosti, statusa ali denarja drugega človeka, ker imamo vse to same. Izbiramo lahko ljubezen, ne preživetja.

Psihološke študije o partnerskih preferencah res kažejo, da sodobne ženske visoko vrednotijo emocionalno zrelost, delavnost in enakovredno sodelovanje pri družinskih obveznostih. V teoriji to pomeni, da si lahko izberemo partnerja, ki nas dopolnjuje, ne pa rešuje.

Toda kaj se zgodi, ko se pri tej izbiri zmotimo? Ko se namesto življenja v partnerski hiralnici odločimo za razhod ali ločitev? Ko udobje dvostarševske družine z dvema prihodkoma zamenja samostojno življenje z deljenim skrbništvom, iz katerega ne izhaja niti evro preživnine?

Preberite še⇒ Ločila sta se, ker polenta ni bila dovolj trdo skuhana

Takrat se ideja svobode nenadoma prevede v zelo konkretno vprašanje: koliko ta svoboda sploh stane?

Ali lahko ženska danes živi sama – ne kot študentka s sostanovalci iz prejšnjega življenja, ampak kot odrasla oseba? Kaj pa sama z otrokom? Odgovor je jasen in neprijeten: lahko, a za visoko ceno.

Cena ženske svobode je namreč dobesedna. Posojilo v višini 250.000 evrov, kolikor danes stane vsaj “kolikor toliko spodobno” stanovanje, ni ideološko vprašanje, ampak mesečna obveznost v znesku 1000 evrov + stroški za ogrevanje, vodo in komunalo, ki znašajo 300 evrov. Skoraj 200 evrov vrtca in vsaj še enkrat toliko za hrano, prevoz, oblačila – vse to pade na ena ramena. V takšni realnosti izbira partnerja ne more biti več le vprašanje karakterja.

Tudi če emancipirane ženske, vsaj v teoriji, manj gledamo na to, ali nam partner zagotavlja finančno varnost, in bolj na to, ali se nam karakterno, nazorsko in vrednostno dopade in si brez težav z nami enakomerno razdeli gospodinjsko in čustveno delo, se realnost ne pusti povsem ignorirati. Enakovredna delitev dela in spoštovanje sta pomembna, a položnic ne plačuje empatija.

Psihološke raziskave jasno kažejo, da so partnerske preference povezane s prepričanji o spolnih vlogah. Ženske, ki sledijo feminističnim vrednotam, si želijo partnerjev, ki ne sledijo tradicionalnim normam moči, dominacije in nadzora in manj poudarjajo njihov finančni potencial. A te iste raziskave hkrati kažejo nekaj drugega: ko se socialni in ekonomski pritisk povečata, se tudi preference prilagodijo.

Ko moraš sama pokriti stroške bivanja in varstva za otroka, ko razmišljaš o varčevanju za starost, o rezervi za pokvarjen avto ali pralni stroj, postane finančna stabilnost partnerja spet pomembna. Ne zato, ker bi si to želela, ampak ker te k temu prisili realnost. Četudi se čustveno in ideološko zdi “nepošteno”, da denar vpliva na izbiro ljubezni.

Preberite še ⇒ Tašča je s komaj opazno gesto pokazala, kako odveč sem ji

Cena svobode je visoka. Ne meri se le v pogumu, organiziranosti in notranji moči, ampak tudi v tem, koliko idealizma si lahko privoščiš. Svoboda izbire partnerja zgolj po karakterju ni univerzalna pravica, ampak luksuz. In ta luksuz si lahko privošči le tista, ki ima dovolj finančnega manevrskega prostora. Pri minimalni plači - upam si trditi, da skoraj niti pri povprečni - si ženska ne more privoščiti svobode, ne glede na to, kako samostojna, izobražena ali sposobna je.

Lahko se izjemno dopolnjujeva. Lahko me nasmeji, je čustveno prisoten, pospravlja za sabo in tudi za mano. Vse to je dragoceno. A ob koncu meseca je treba plačati položnice. Razmišljati o prihodnosti. O tem, ali bo na računu dovolj, ko se življenje – kot rado počne – nenadoma pokvari.

In prav tam, v tem razkoraku med idejo in realnostjo, se skriva prava cena ženske svobode.