Danes, ko so vsaj na Zahodu tako postale vsaj nekatere zahteve zahodnega belega feminizma obče sprejete, nekatere tudi del političnega in siceršnjega vsakdana (ko na primer Ursula von der Leyen zahteva polovico komisark ženskega spola, nihče več ne skače do stropa trdeč, da morajo biti ženske doma za štedilnikom, da jim ni mesta v politiki, da so manj sposobne od moških itd. – je pa res, da potem v praksi Ursula ne uspe realizirati zahteve po polovici komisark z ženskimi genitalijami, kar je povedni problem), in ko so nekatere od teh zahtev postale že tudi del politične in siceršnje korektnosti in pravorečja, se morda zdi, da tovrstni premisleki niso več potrebni. Češ, da gre »ženski stvari« dobro. Tako dobro, kot še nikoli.
Vendar je stvar v resnici precej drugačna. Seveda, če jo gledamo v vsaj nekoliko drugačnih perspektivah, kot smo jo gledali včasih. Morda je sicer res, da nekatere reči, ki so bile včasih, še pred desetletji ali celo leti problem, danes to niso več. A danes imamo, ko gre za »žensko stvar«, druge in drugačne probleme. Za katere se zdi, da jih včasih, ne le ne tematiziramo, ampak sploh ne vidimo. In je morda nanje vredno opozoriti vsaj za 8. marec.
Če ostanemo pri Ursuli, je treba v zvezi z njo opozoriti na kar nekaj reči. Urgentno ...
