Ja, prav ste slišali. Tudi mene so ustrahovali. Izsiljevali. In mi grozili, da bom, če bom govorila in pisala resnico, sankcionirana. Ena vrsta sankcij je vezana na dejstvo in zavezo, da kot zaposleni teh institucij v javnosti ne smeš blatiti dobrega imena teh institucij. Blatenje pa je seveda vse, kar teh institucij ne prikazuje v lepi, pozitivni, zaželeni in še kakšni luči. Tudi, če govoriš resnico. In pišeš resnico. Pisanje in govorjenje resnice namreč ni vedno isto kot prikazovati te institucije v lepi in pozitivni luči. Povedano drugače, tovrstna pravila preprečujejo, onemogočajo in sankcionirajo kritično javno govorjenje in javno pisanje o teh institucijah.
Čeprav v primerih, ki jih v pisanju navajaš, vedno kombiniraš ravnanja več posameznikov in posameznic zato, da izpostaviš neustrezne prakse – ker za te gre, ne za posameznike oziroma posameznice – se nekateri posamezniki in posameznice v pisanjih seveda lahko prepoznajo. Se vanje projicirajo. Se z zapisanim identificirajo. Čeprav si praviloma umišljajo, da govoriš o njih. Ker sama na primer nikoli ne govorim le o eni osebi. Ampak o vrsti njih, ki počnejo isto. Delujejo po isti logiki. In ti ti potem, ker so na pozicijah moči, grozijo. Te izsiljujejo. Ker človek pozna primere posameznikov in posameznic, ki so na primer izgubili službo zato, ker so govorili resnico, veš, da je stvar resna. Zelo resna. Še posebej, če si kaj takšnega doživel tudi na svoji koži. Kar sama sem ...
