Nedavni požar v Dijaškem domu Ivana Cankarja na Poljanski cesti v Ljubljani nam je ponovno dokazal, kaj pomeni živeti v neoliberalni neokapitalistični postsocialistični Sloveniji, ki deluje po logiki ekonomske racionalnosti. Pomeni namreč, da družbi za ljudi ni mar. Oziroma da jim je zanje mar toliko in takrat, ko so vir profita. Sicer pa so videni kot strošek.
Tega dobesedno seveda ni nihče rekel. Je pa ta logika jasno razvidna iz cele vrste reči.
Prva, ki je zelo povedna, je dejstvo, da smo zdaj, ko se je požar zgodil, v resnici kot javnost izvedeli, da se požarna varnost objektov ocenjuje in preverja po predpisih, ki so veljali ob izgradnji objektov. Kar pomeni, da za objekte, ki so bili izgrajeni pred desetletji, sploh ni nujno, da ustrezajo današnjim standardom požarne varnosti. Ampak je obvezno le, da ustrezajo požarnovarstvenim standardom iz časa, ko so bili izgrajeni.
To v praksi seveda pomeni, da je ogromni del na primer šolske infrastrukture (vrtci, šole, fakultete, dijaški domovi, študentski domovi itd.) v resnici glede standardov sodobne požarne varnosti podopremljen. Oziroma neustrezen.
Ker pa stavbe ustrezajo predpisom o požarni varnosti iz časa, ko so bili ti objekti izgrajeni, je vsa ta po sodobnih standardih neustrezno opremljena infrastruktura lahko v uporabi. Vsa ta infrastruktura tako na primer nima alarmov, ki opozarjajo na izbruh požara, in vrste drugih sodobnih pripomočkov za požarno varnost.
Ob tem, kaj to dejstvo pomeni v praksi, sem se zgrozila. Tudi čisto konkretno ob misli, kaj to pomeni za fakulteto, na kateri delam. Ki je bila seveda izgrajena že zdavnaj v času socializma.
Seveda se ob tem kar samo od sebe odpira vprašanje, zakaj je tako. Zakaj infrastruktura, ki služi vzgojno izobraževalni dejavnosti – in konec koncev tudi vsa ostala javna infrastruktura, vse ostale stavbe, ki so namenjene na primer kulturni dejavnosti, varstvu starejših itd. – na primer niso zavezane, da svojo požarnovarstveno opremljenost izboljšujejo. Jo posodabljajo. Jo skušajo približati tisti, ki je danes predpisana za novogradnje. Ali kot so zapisali dijaki iz omenjenega dijaškega doma sami: »Samo zato, ker zakonodaja alarmov in ostalih pripomočkov za požarno varnost ne zavezuje, še ne pomeni, da jih je prepovedano imeti.«
Točno. Zakaj torej šole in ostala vzgojno izobraževalna infrastruktura ni opremljena z alarmi za javljanje požarov in drugimi sodobnimi pripomočki za požarno varnost?
Birokratski odgovor, ki smo ga v zadnjih dneh slišali, je, da zato, ker tega ne določa zakon. Pri tem je zanimivo, da se Slovenci v tem primeru očitno kot pijanec plota držijo zakona. Kar sicer za Slovence ni ravno značilno. Ker pač Slovenci zakonov ne jemljejo resno. Oziroma jih kršijo vedno in povsod, kjer in kadar jim to koristi. To je namreč skladno s slovensko zgodovinsko vzpostavljeno socialno in kulturno tirnico, po kateri se je treba zakonov držati zgolj in le takrat, ko so skladni s tvojimi koristmi. Posebej preživetvenimi koristmi.
Ta logika ni ključna le za razumevanje razširjenosti korupcije v slovenski družbi. Ampak je ključna tudi za razumevanje tega, zakaj v Sloveniji starejše stavbe ne ustrezajo požarnovarstvenim standardom, ki so obvezni za novogradnje. Razlog je preprost.
Razlog je ...
