Kot verjetno že veste, sama sebe ne štejem med sodobne zahodne bele feministke. Razlogi za to so številni. O njih sem že večkrat tudi pisala. Eden ključnih je, da je sodobni zahodni beli feminizem v svojem bistvu ideologija in praksa kapitala. Torej ideologija in praksa, ki ohranja in reproducira obstoječa gospostvena razmerja. Kar pomeni tudi, da ohranja in reproducira obstoječa razmerja eksploatacije. Izkoriščanja posameznikov in posameznic, socialnih skupin in delov družbe, ki so strukturno v deprivilegiranem položaju. Torej v deprivilegiranem položaju zaradi strukturnih razlogov. Ne zaradi individualnih razlogov. Nekakšnih psiholoških in podobnih značilnosti eksploatiranih posameznic in posameznikov. Na katere bi neoliberalna družba sicer tako rada zvrnila krivdo za deprivilegiranost posameznikov. In posameznic.
Tisto, kar sodobnemu belemu zahodnemu feminizmu manjka – in tudi o tem sem že večkrat pisala – je refleksija o strukturnih razlogih izkoriščanja žensk v sodobnih družbah. Ki niso prvenstveno vezani na nekak univerzalni in od vekomaj obstoječ patriarhalni ustroj družb. Ker, roko na srce, zbrani podatki iz neevropskih družb kažejo, da patriarhat v smislu, kot nastopa v diskurzih sodobnega zahodnega belega feminizma, univerzalno pač ne obstaja. Strukturni razlogi za izkoriščanje žensk v sodobnih družbah so vezani na kapitalizem nasploh. In na sodobni kapitalizem še posebej. Za tip družbe gre. Ne za moške v njih. Čeprav tudi slednji seveda niso nedolžni ...
