Pred nekaj dnevi me je mlada dama, s katero sodelujeva že leta, vprašala, ali je bilo vedno tako, da tisti, ki se zaposlovalcu prilagodijo, ki se trudijo, da bi upoštevali njegove potrebe in zahteve, roke in delo ter še kaj, potegnejo kratko. Moj takojšni odgovor je bil, da ne. Da ni bilo vedno tako.
Ta odgovor je seveda izviral iz dejstva, da sem sama iz lastne izkušnje poznala tudi drug in drugačen svet. Kjer ni bilo tako. Kjer sta znanje, napor, delo za skupno dobro in za druge, poštenost, zakonitost in kar je še teh danes smešnih in zastarelih lastnosti, vrednot, principov in družbenih standardov, še nekaj veljali. Kjer je bilo to cenjeno. Kjer so bili posamezniki za delovanja, ki so potekala po teh logikah in skladno s temi principi, nagrajevani.
Da ne bo pomote: tu ne gre za idealizacijo. Še posebej ne v smislu, da je bilo v preteklosti tako, da ljudje, ki so kršili te principe, vrednote in/ali socialne standarde, niso uspevali. Niso dobivali socialnih nagrad. Niso napredovali. Jim ni šlo bolje kot tistim, ki tovrstnih vrednot, socialnih standardov in principov delovanja niso upoštevali.
Dovolj je, da si preberemo Dantejevo Božansko komedijo. Ali da bolj podrobno prebiramo zgodovino. In lahko bomo videli, da so posamezniki, ki so kršili te vrednote, standarde in socialne principe vedno obstajali. In da so vedno oziroma vsaj praviloma vedno prihajali do nagrad. V obliki bogastva. Visokih socialnih statusov. Moči. In še česa ...
