Od vseh z Zahoda uvoženih praznikov, ki jih na splošno težko prenašam, najtežje prenašam prav valentinovo. Ne zgolj zaradi kiča, ki je z njim povezan. Kič je, roko na srce, redni spremljevalec vseh z Zahoda uvoženih praznikov. Količina prodajane in prodane plastike v najbolj neverjetnih barvah in oblikah, spremljane in opremljene z najrazličnejšimi drugimi materiali, je ob z Zahoda uvoženih praznikih neverjetna. Kar ni le estetsko, ampak tudi okoljsko problematično. Nato sledi še neverjetna količina porabljenega denarja za najbolj neverjetne nesmisle. Ter kreiranje življenja skladno s kriteriji sodobnih zahodnih trgov. Prvo, drugo in tretje se mi zdi ne le neokusno. Ampak neznosno.
In celotna reč se z vsakim letom žal samo slabša.
Pa ne gre za to, da bi sama ne marala praznikov. Res je prav nasprotno. Praznike in praznovanja imama rada. Poleg tega mi je zaradi poklicne deformacije jasno, da prazniki in praznovanja v vseh družbah in kulturah pomenijo eno ključnih kulturnih institucij osmišljanja in organiziranja časa. Ter odnosov, v katerih posamezniki v določeni družbi in kulturi živijo. Zato tudi vsako leto vedno znova pišem o tem, zakaj je decembra nujno darovati. In praznovati. Če kdaj pozabim, me drugi, predvsem moji študenti, opomnijo, da letos še nisem pisala o nujnosti darovanja v decembru.
Vendar je decembrsko darovanje in praznovanje nekaj drugega od na primer valentinovega ...
