Zanimivo je, da je eden od referendumov, o katerih se veliko govori, malo pa ukrene, prav referendum, ki je v vrsti vseh, ki smo jim bili zadnje čase priča, v resnici najpomembnejši: namreč referendum o povečanju izdatkov za oboroževanje.
Referendum predlaga Levica. Vsi ostali, tudi člani vladne koalicije s Svobodo na čelu, razlagajo, kako ima Levica sicer pravico do svojega mnenja in podobno, da je torej lahko proti povečanju obrambnih izdatkov na za zdaj več kot 2,5 milijarde evrov, da je to znak demokracije znotraj koalicijskih partnerjev itd., da pa oni seveda so za povečanje vojaških izdatkov. Ki so pri nas preimenovani v obrambne izdatke.
Poudarjajo tudi, da to, da se s tem povečanjem strinjajo, nikakor ni dokaz o tem, da so, kot se za hlapce spodobi, klecnili pred Natom. In ZDA. Da na prihodnjih sestankih zveze Nato nikakor ne bodo za povečanje vojaških izdatkov na 5 % BDP. Saj da za takšno rešitev niso tudi drugi. Omenja se seveda Španija. In da se bodo o tem trdo pogovarjali. Oziroma pogajali. Kot da se je Slovenija o čemerkoli, kar je zaukazal zahod, Nato in/ali ZDA, že kdaj trdo pogajala.
Slovenska politična praksa je drugačna: Slovenija skuša biti prijeten, neproblematičen, nezahteven sodelavec Zahoda, ki za nagrado dobi paternalistično trepljanje po ramenih. Ki se nato nekaterim slovenskim predsednikom vlad zdi celo nekaj zaželenega. Saj ga sploh ne dojamejo kot žalitev. In javno ponižanje. Kar dejansko je.
Moti me, da o tako temeljnih in ključnih odločitvah, kot je, kolikšen odstotek BDP bomo namenjali za orožje, ne odločamo na referendumu. Po drugi strani pa na referendumu odločamo o tem, ali bodo slovenski priznani umetniki dobili finančne dodatke, ki nas kot družbo v primerjavi s planiranimi dvigi izdatkov za oboroževanje ne bi stali nič.
Ja, sama sodim med »mirovnike«. Med tiste, ki smo v Sloveniji zasmehovani. Celo kriminalizirani. In marginalizirani. Kar me osebno sicer ne moti. Kot sem že večkrat zapisala, je to pač cena, ki jo moraš plačati, če v družbi misliš s svojo glavo. Ne samo v današnji slovenski družbi. Ampak v vsaki družbi. Zato sem na to ceno že zdavnaj pristala.
Kar pa me moti, je, da se spremembe in odločitve, ki bodo bistveno spremenile slovensko družbo in ki bodo določile življenje vseh Slovencev in Slovenk v tej družbi v naslednjih letih in desetletjih, sprejemajo brez ugotavljanja volje tistih, ki bodo ceno teh sprememb plačevali. Finančno. In drugače. Torej brez ugotavljanja volje Slovencev in Slovenk.
Moti me, da o tako temeljnih in ključnih odločitvah, kot je, kolikšen odstotek BDP bomo namenjali za orožje, ne odločamo na referendumu. Po drugi strani pa na referendumu odločamo o tem, ali bodo slovenski priznani umetniki dobili finančne dodatke, ki nas kot družbo v primerjavi s planiranimi dvigi izdatkov za oboroževanje ne bi stali nič.
Kar pomeni več stvari. Prvič to, da se v Sloveniji referendumi kot edini ostanek neposredne demokracije uporabljajo kot nekakšno orodje politične propagande. In manipulacije.
Ko mora desnica ...