Verjetno se vam zdita ti dve vprašanji »čisto mimo«. V smislu: kako naj bi vendar človek pozabil na darovanje v decembru? Saj nas na decembrske radosti in/oziroma »radosti« trgovci spominjajo že vse od vrnitve z dopustov. Intenzivno pa nas s tem, da na »praznični december« ne bi pozabili na naše nakupovalne obveznosti, bombardirajo zdaj že kar od 1. novembra dalje. Zdaj, sredi decembra, smo od vsega skupaj že kar utrujeni. Nekateri že krepko utrujeni. Tako da marsikdo že komaj čaka, da bo decembra, »decembrskih radosti« in decembrskih praznovanj čimprej konec. In da bo spet zavladal mir.
Mir. Ki pa bo seveda zgolj navidezen. Kajti ko se konča decembrsko nakupovanje, v trgovski letni razdelitvi časa nastopi takoj novo časovno obdobje, ko je treba spet množično prodajati. In nakupovati. Za pusta. Za valentinovo. Za 8. marec. Materinski dan. Nato pride na vrsto verjetno velika noč. In tako dalje. In tako naprej. Mesnine, ki se bodo prodajale za vsakega od teh praznikov, so že splanirane. In se že proizvajajo. Sladkarije tudi. In seveda tudi vse drugo, kar sodi v nakupovalno košarico vsake od nakupovalnih sekvenc, na katere je po novem razdeljen čas našega enega leta.
Ta delitev časa pravzaprav v resnici ni nič novega. Niti nič posebnega. V vseh družbah in kulturah je namreč čas družbeno in kulturno zorganiziran čas. Ki je razdeljen na posamične sekvence. V katerih morajo člani določene družbe početi družbeno in kulturno natančno predpisane reči. Ker čas pač tako teče. In ker je določen čas pač čas, da se v njem počnejo natančno te in te reči.
Prvi je klasično to družbeno in kulturno zorganiziranost časa, ki natančno določa tudi posameznikov čas, to, kaj mora človek kot član ali članica določene družbe in kulture v določenem času početi, popisal že Malinowski pri Trobriandcih. Zdaj je čas, ko je treba izvesti ta in ta obred. Zdaj je čas, ko je treba posekati kokosovo palmo. Zdaj je čas, ko je treba izdelati kanu za kula plovbo. Itd. In vsi člani družbe morajo v določenem času početi natančno predpisane in pričakovane stvari. Brez odstopanj. Če odstopanja nastopijo, se jih sankcionira. Ker čas nikoli in nikjer ni privatni čas. Osebni čas. Čeprav se nam zahodnjakom, živečim v neoliberalnih družbah, zdi, da je čas prav to: naš osebni, privatni čas. Ki si ga ne dovolimo vzeti. Ki si ga ne dovolimo planirati in splanirati s strani drugih. V katerem si ne dovolimo, da bi nam družba in kultura diktirali, kaj naj v njem počnemo. In česa ne.
A seveda je ta naša percepcija časa kot našega zasebnega in osebnega časa čista iluzija. Ker za nas v resnici velja ...
