Pred nekaj dnevi sem bila spet na cesti. In kadar vozim, vedno poslušam radio. Ker je pač to v kaosu na slovenskih cestah eden od možnih preventivnih ukrepov, s katerimi se lahko izogneš kakšnemu nepotrebnemu stanju v kakšnem izmed brezštevilnih cestnih zastojev, ki smo jim dnevno priča.
In sem spet vletela na sredo neke radijske oddaje. Tako kot vedno tudi tokrat ne vem njenega naslova. Ko končam z vožnjo, nikoli nimam časa iskati, katera oddaja je to bila. Stvari, ki me čakajo, je sleherni dan toliko, da me čas vedno znova in znova povozi.
Torej ne vem, za katero oddajo je šlo. So pa v njej razpravljali, kako so se študenti učili skozi igro. Kako je bila med njimi narejena nekakšna raziskava oziroma projekt. Univerzitetni učitelji so opisovali, kako so ta projekt izvajali. In kako so se študenti igraje učili na primer o najrazličnejših vrstah elektrarn. Sončni. Hidroelektrarni. Itd. In to tako, da so delali v skupinah. Da je vsak od njih udejanjal nek del oziroma vidik elektrarne. Na primer turbino. Itd.
Z navdušenjem so opisovali, kako so bili študenti pri tem samostojni. In inovativni. Kako so prihajali do idej. In kakšne ideje so to bile. Na primer, da so se spomnili, da so šli na hodnik in uporabili stopnice, da so imeli padec vode, ki je za hidroelektrarno potreben. Poročali so, kako enkratno je to bilo. Kako inovativni in zavzeti so bili študenti. In kako tega, kar so se naučili skozi igro, nikakor ne bodo pozabili.
Na koncu oddaje je ena od sodelujočih povedala še, kako živimo v družbi, ki nas je prepričala, da je igra zgolj za otroke. In da ko odrastemo, to ni več za nas. Da se moramo nehati igrati. In da se moramo temu upreti. Da se moramo igrati tudi, ko smo odrasli. Da moramo vztrajati pri pravici do igranja.
Univerzitetni učitelji, ki so o tem pripovedovali, so o učenju študentov skozi igro pripovedovali navdušeno. Navdušenje je kar kipelo skozi radio. Le eden od njih je pripomnil, da je bila izkušnja z učenjem skozi igro zelo zahtevna. Utrudljiva. Mnogo bolj kot power point prezentacije. In da si nikakor ne more predstavljati, da bi se lahko študenti učili na tak način na vsakem predavanju.
Ker je to prezahtevno. Ne zato, ker bi bile priprave na takšno izvedbo pedagoškega dela s študenti doma vnaprej tako zahtevne. Nadpovprečno zahtevno je delo v letniku, če se študenti učijo na tak način. Zato si ne more predstavljati, da bi to lahko počel na vsakem srečanju s študenti. Morda nekako štirikrat v izvedbi celotnega predmeta. Ne več.
Zakaj to pišem?
Zato, ker gre za ...
