Ne morem si kaj, da ne bi še enkrat znova pisala o genocidu v Gazi. Oziroma o izraelskem masakru nad Palestinci v Gazi. Če je komu to ljubše. Ker je očitno beseda »genocid« še danes, kljub dnevnim poročilom o nekaj desetinah pobitih Palestincev na dan, kljub vsem fotografijam o grozotah nad Palestinci, kljub temu, da preživele Palestince Izrael iztreblja z lakoto, kljub temu, da je Izrael Gazo vsem na očeh v neposrednem prenosu spremenil v lokacijo, kjer ni več mogoče živeti in preživeti, kljub več kot 17.000 pobitih otrok itd., sporna beseda. Za zahodno desnico. In desno politiko.
Seveda tudi za slovensko desnico. In slovensko desno politiko. V katero se je z nedeljskim intervjujem neslavno javno umestil tudi Pahor. Saj ne, da nismo vedeli za njegovo tudi v aktivni politični karieri vsem na očeh izvajano javno pozicioniranje vedno bolj v desno. Seveda smo vedeli. A s koncem lastne politične kariere in s prestopom v poslovni svet je Pahor pač končal tam, kjer je moral končati: na egoističnih ekonomsko racionalnih pozicijah kapitala. Ob čemer si še vedno umišlja, da zastopa nekakšne socialdemokratske vrednote. Ta pozicija seveda na prvo mesto postavlja interese kapitala. In kje interesi kapitala so, ko gre za vojno v Gazi, je jasno. Enako, kot je to jasno tudi, ko gre za vojno v Ukrajini.
V prvem primeru so ti interesi vezani na Izrael. V drugem primeru na vojaško industrijo, ki v ukrajinski vojni – tako kot praviloma v vsaki vojni – mastno služi. V zvezi s temi interesi je neustrezno, neumestno, nepolitično in kar je še takšnih reči, opisati dogodke s pravimi besedami. Ker te prave besede bi lahko vrgle senco moralnega dvoma nad interese kapitala. In nad načine, kako kapital te interese udejanja. Moralni dvom nad delovanjem kapitala pa je neustrezna pozicija. In neustrezna politika. V interese kapitala in v njihovo uresničevanje se pač ne sme dvomiti. Teh interesov in njihovih uresničevanj se ne sme preizpraševati. Celo postaviti pod vprašaj. To lahko ogrozi marsikaj. Od menda skorajda idealnega svetovnega reda. Do posamičnih mikro individualnih koristi. Kot je prav tako izjemno lepo ilustriral Pahor v nedeljskem intervjuju.
A ne želim pisati o Pahorju. In njegovem intervjuju. Ampak o slovenskem odnosu do ...
