Ni moja navada, da eno kolumno za drugo posvečam isti temi. A ne gre drugače: spet moram omenjati Ministrstvo za šolstvo. In ministra Rončevića. Pa nisem imela namena. A je minister obelodanil osnovne značilnosti reforme osnovnošolskega izobraževanja, kot si jo je zamislil. Oziroma kot si jo je zamislila sedanja vlada. Zaenkrat vemo, da bo jedro te reforme ukinitev devetletke in vrnitev osnovnošolskega izobraževanja nazaj v okvire osemletke. Ter to, da se bo v šole vrnila avtoriteta. Minister Rončević je predvideno reformo utemeljil, kot nujni odgovor na zelo slabe rezultate slovenskih petnajstletnikov v mednarodni raziskavi PISA. Slovenski petnajstletniki ne le, da zaostajajo za povprečjem v OECD, ampak so slabši tudi od ameriških mladostnikov, vključenih v raziskavo. In ameriški otroci in mladostniki veljajo za že prislovično nepismene.
Sama Rončevića doživljam enako kot umetno inteligenco. Tej tu in tam uspe zapisati kaj smiselnega, v glavnem pa trosi netočnosti ali kar neumnosti. Naj pojasnim: pred časom mi je neki slovenski novinar na službeni mail Univerze v Mariboru, ki ga danes, ker sem upokojena, nimam več, poslal odgovore, ki mu jih je na vprašanja o moji knjigi Zablode postsocializma dala umetna inteligenca. In me prosil za komentarje teh odgovorov. Žal mu komentarjev nisem mogla nikoli poslati – prej sem se upokojila in ostala brez službenega e-naslova in seveda tudi brez novinarjevega e-naslova in brez njegovega maila. A to, kar je o moji knjigi novinarju napisala umetna inteligenca, sem si vseeno še uspela prebrati. Od vsega, kar je umetna inteligenca napisala, je bil en stavek ne le točen, ampak napisan tako, da ga sama ne bi mogla napisati bolje. Vse ostalo pa je bilo narobe. Pri govorjenju ministra Rončevića o slovenskem šolskem sistemu imam isto izkušnjo. Tu pa tam je kakšna izjava točna in pravilna. Vse ostalo pa je narobe ...
